Ingraved in my soul...
Pride tudi tak čas v življenju... očitno da... ko vse kar poznas, kar ti karkoli pomeni izgine... gre... pa se niti zavedaš ne kaj si imel dokler ni prepozno...
Ne trdim da nisem kriv... sem... prekleto se zavedam tega... verjetno zato še bolj boli... in neugodno je, ko končno spoznaš, da enostavno ni več poti nazaj... ko ugotoviš, da se vsaka izrečena beseda spremeni v nož, ki še bol para že tako razcefrano srce...
Očitno ni več ljudi, ki bi cenili ali vsaj poznali ljubezen... tudi sam sem predolgo taval v temi... in ja... vsekakor najbolj boli, da sem z vsakim korakom samo še dlje vstran od tega kar sem upal, da mi je usojeno... kar sem upal, da bo večno in najino...
Prekleto boli, ko ugotoviš, da je pravzaprav ves svet postal toliko brezbrižen in toliko otopel, da ljudje ne prepoznajo več čustev... ljubezni... tudi ne bolečine... kot bi bili vampirji, ki se hranijo z bolečino drugih... kot bi bili brez duše in bi čakali da lahko uničijo tudi mojo, da bi jim bil bolj podoben? mogoče... ali pa zgolj zato ker bi lahko ponovna združitev pomenila nekaj preveč lepega in preveč popolnega da bi to prenesli...
Boleče je, da te po tolikih letih nekdo gleda s prezirom, jezo, nezaupanjem... Smešno je, da postanejo prav takrat vsi porota in sodniki... vsi vedo povedati mio in eno stvar o meni, mojih občutkih, moji ljubezni in vezi, ki je kot kamniti most držala skupaj dve toliko podobni, pa vseeno toliko različni duši... kot je tudi neumno, da sem dovolil, da je tako... ne grem se več... Očitno ni ostalo dovolj, da bi lahko bil spet nekdo ki je vreden zaupanja, ljubezni...
Boli... ampak bolečina mine... enkrat... že Dino Merlin je pel o tem da z novo bolečino pozabiš na prejšnjo... ostaja upanje? ja... za vedno bo ostalo kot spomin na nekaj kar sem imel, pa sem vseeno tako lahkoverno pustil da mi izpolzi iz rok... toliko upanja za naju je v meni, da sem pripravljen čakati do naslednjega življenja da bi imel spet srečo spoznati jo... nekje... in daj bog, da bi lahko bolečo modrost tega življenja odnesel v tisto kjer bom spet ugledal tiste čudovite črne okice... tiste, ki mi toliko pomenijo... tiste, ki so mi več kot jaz sam... tiste, ki bi jih tako rad imel ob sebi za vedno... tiste, ki upam, da jih bo kdaj nosil tudi otrok ljubezni med nama...
Ne zgolj pogovor... poslušanje je tisto, ki vam bo znalo pomagati prečkati reke dvomov, nezaupanja... poslušanje in strpnost... razumevanje... ni pomembno koliko boste dobili nazaj... čez leta boste ugotovili, da trud ni bil zaman... da se je splačalo... upam, da se bo kakšna duša našla kje, ki bo znala iz teh jebenih stavkov potegnit toliko, da prepreči svojo bolečino...
In upam, da bo moje upanje, čustva, moje srce in duša, ki so še vedno pri njej kdaj dovolj, da bom spet tisti, ki jo razveseljuje... ki mu zaupa, verjame... ki mu z nasmehom na ustih in iskrico v očeh pove da ga ljubi!

2 komentarja:
veš...tako kot si ti napačno razlagal polovico vseh izrečenih stavkov...iskal v njih neke pomene, skrite želje in podobno, tako tudi drugi različno interpretirajo povedano... morda zaradi tona glasu, zaradi napačnega stavka ali besede... žal mi je, da sem ti sploh karkoli rekla... kot tolikokrat prej sem tudi sedaj sama nase jezna, da sem stegnila jezik... ker si zdaj spet jezen na ves svet... čeprav morda neupravičeno... še vedno sem mnenja, da je čudno, da te vedno drugi napačno jemljejo, da nikoli ni bilo s stvojih ust tako mišljeno, kot je bilo slišati... vedno znova in znova me to preseneča... verjemi, da noben ne želi uničiti še tisto malo koliko je ostalo in grozno je, da tako sploh misliš o ljudeh, zmeraj samo najslabše... tolikokrat kot sem v zadnjih dneh slišala iz ust ljudi, ki so nama bili blizu ali pa so še, da si ne znajo predstavljat, da sva narazen.... ne rabiš se več it... nihče te niti ne sili... spet imam jaz tisti občutek, da sem kriva, tako prekleto kriva... in ja, spet si mi dal občutek, da si ti edini, ki trpi... pa saj se bom nehala s tem obremenjevat... lepo si povedal, vsaka bolečina mine... pa bo tudi moja...
veš...tako kot si ti napačno razlagal polovico vseh izrečenih stavkov...iskal v njih neke pomene, skrite želje in podobno, tako tudi drugi različno interpretirajo povedano... morda zaradi tona glasu, zaradi napačnega stavka ali besede... žal mi je, da sem ti sploh karkoli rekla... kot tolikokrat prej sem tudi sedaj sama nase jezna, da sem stegnila jezik... ker si zdaj spet jezen na ves svet... čeprav morda neupravičeno... še vedno sem mnenja, da je čudno, da te vedno drugi napačno jemljejo, da nikoli ni bilo s stvojih ust tako mišljeno, kot je bilo slišati... vedno znova in znova me to preseneča... verjemi, da noben ne želi uničiti še tisto malo koliko je ostalo in grozno je, da tako sploh misliš o ljudeh, zmeraj samo najslabše... tolikokrat kot sem v zadnjih dneh slišala iz ust ljudi, ki so nama bili blizu ali pa so še, da si ne znajo predstavljat, da sva narazen.... ne rabiš se več it... nihče te niti ne sili... spet imam jaz tisti občutek, da sem kriva, tako prekleto kriva... in ja, spet si mi dal občutek, da si ti edini, ki trpi... pa saj se bom nehala s tem obremenjevat... lepo si povedal, vsaka bolečina mine... pa bo tudi moja...
Objavite komentar