Spet ta čuden dan...

Že res, da bo marsikdo rekel, da vedno rečem: "Sploh se ne zavedam, da je danes moj rojstni dan..."... ampak tokrat? Tokrat se do pred nekaj ur res nisem... Pa je vseeno leto okrog, vseeno sem starejši... ali pa se vsaj počutim tako... dnevi, meseci, leta gredo mimo nas brez da bi sploh vedeli kdaj so šli... naenkrat smo nekje v nekih čudnih letih, sprašujoč se kdo in kaj sploh smo... kje smo, kje želimo biti in kaj se dogaja z našimi življenji... Zbudimo se zjutraj v nekem tujem prostoru, nekem tujem času in življenju, ki sploh ni naše...

Samo enkrat živim... in ja... hvala vsem, ki ste se ali se še boste spomnili name... Hvala vsem, ki krojite moje življenje skupaj z mano... Vsem tistim, ki me vsaj poskušate razumeti in mi vsak dan znova dajete moč za nov dan, brez da bi to sploh vedeli... Vsem tistim, ki ste bili del mojega življenja ali boste to šele postali...