Kako nesmiselno...
... je včasih naše početje, delo, trud... Energijo vlagamo v neke stvari, ki ne bodo nikoli zapolnile praznine... In namesto, da bi se zbudil poln elana in vesel, da lahko začnem nov dan, grem zdaj v neko tujo posteljo, z neko čudno željo, da bi se zbudil drugje...
"Grem na kosilo! (Ne bo me nazaj)"
1 komentar:
Si pa kar globoko zabredel na eksistencialistične poljane (menda tipičen obrojstnodnevni pojav). Nekatere od njih so labirinti, naj te to ne preseneti; večkrat zatavamo na poti do sebe. Oz. gremo po ovinkih, da uzput poberemo še kake bonuse, ki jim pogosto ne vidimo smisla, dokler se ne izkažejo kot ključi, s katerimi odklenemo točno določena vrata, ko se pojavijo nekoč ob poti.
Naj te skratka vzpodbujajo spomini na prihodnost, kakršno si ustvarjaš sproti. In ne obremenjuj se z odgovori - bolj pomembna so vprašanja.
Objavite komentar