In potem je bil konec...

... nekega časa... Neka veza se je končala in prekleto žalostno je bilo danes gledati ostanke razmetane po tleh spominov.

Kolegica me je prosila, da bi ji pomagali pri selitvi... In smo res... Prišli smo k njej, škatle, vreče in kosi pohištva so bili že pripravljeni. Tudi stenske slike, zelenje, celo staro posušeno bučo smo naložili na kombi. Stanovanje je ostalo prazno, le nekaj kosov pohištva je ostalo, hladilnik je sameval sredi kuhinje, sedežna je prosila da naj se vsaj še zadnjič nekdo vsede na njo... in sem se... vsedel sem se in gledal prazno, duše oropano stanovanje... nekoč ljubezensko gnezdo in pribežališče dveh po delu utrujenih ljudi je zdaj samo še prazna lupina...

Kot bi nekdo iztrgal dušo temu stanovanju, kot bi ga nekdo pohabil... verjetno gre res na boljše, verjetno bo njeno življenje zdaj lepše... pa vseeno se je tudi v njenih očeh pojavil obup, žalost... Kot deklici, ki je v travi izgubila kos nakita ji je pogled šibal sem ter tja in iskal nekaj... tisto nekaj, kar ji je ta prostor delalo toliko poln...

Draga moja prijatelja... želim vama prekleto veliko sreče v vajini vezi!!! Želim vama, da bi znala sleherni dan odpreti oči z mislijo na drugega! Želim, da vama uspe! ;)