In potem je bil konec...

... nekega časa... Neka veza se je končala in prekleto žalostno je bilo danes gledati ostanke razmetane po tleh spominov.

Kolegica me je prosila, da bi ji pomagali pri selitvi... In smo res... Prišli smo k njej, škatle, vreče in kosi pohištva so bili že pripravljeni. Tudi stenske slike, zelenje, celo staro posušeno bučo smo naložili na kombi. Stanovanje je ostalo prazno, le nekaj kosov pohištva je ostalo, hladilnik je sameval sredi kuhinje, sedežna je prosila da naj se vsaj še zadnjič nekdo vsede na njo... in sem se... vsedel sem se in gledal prazno, duše oropano stanovanje... nekoč ljubezensko gnezdo in pribežališče dveh po delu utrujenih ljudi je zdaj samo še prazna lupina...

Kot bi nekdo iztrgal dušo temu stanovanju, kot bi ga nekdo pohabil... verjetno gre res na boljše, verjetno bo njeno življenje zdaj lepše... pa vseeno se je tudi v njenih očeh pojavil obup, žalost... Kot deklici, ki je v travi izgubila kos nakita ji je pogled šibal sem ter tja in iskal nekaj... tisto nekaj, kar ji je ta prostor delalo toliko poln...

Draga moja prijatelja... želim vama prekleto veliko sreče v vajini vezi!!! Želim vama, da bi znala sleherni dan odpreti oči z mislijo na drugega! Želim, da vama uspe! ;)

As we grow up...

As we grow up, we learn that even the one person that wasn't supposed to ever let you down probably will.

You will have your heart broken probably more than once and it's harder every time.

You'll break hearts too, so remember how it felt when yours was broken.

You'll fight with your best friend.

You'll blame a new love for things an old one did.

You'll cry because time is passing too fast, and you'll eventually lose someone you love.

So take too many pictures, laugh too much, and love like you've never been hurt because every sixty seconds you spend upset is a minute of happiness you'll never get back.

Don't be afraid that your life will end, be afraid that it will never begin.

Kako nesmiselno...

... je včasih naše početje, delo, trud... Energijo vlagamo v neke stvari, ki ne bodo nikoli zapolnile praznine... In namesto, da bi se zbudil poln elana in vesel, da lahko začnem nov dan, grem zdaj v neko tujo posteljo, z neko čudno željo, da bi se zbudil drugje...

"Grem na kosilo! (Ne bo me nazaj)"

Spet ta čuden dan...

Že res, da bo marsikdo rekel, da vedno rečem: "Sploh se ne zavedam, da je danes moj rojstni dan..."... ampak tokrat? Tokrat se do pred nekaj ur res nisem... Pa je vseeno leto okrog, vseeno sem starejši... ali pa se vsaj počutim tako... dnevi, meseci, leta gredo mimo nas brez da bi sploh vedeli kdaj so šli... naenkrat smo nekje v nekih čudnih letih, sprašujoč se kdo in kaj sploh smo... kje smo, kje želimo biti in kaj se dogaja z našimi življenji... Zbudimo se zjutraj v nekem tujem prostoru, nekem tujem času in življenju, ki sploh ni naše...

Samo enkrat živim... in ja... hvala vsem, ki ste se ali se še boste spomnili name... Hvala vsem, ki krojite moje življenje skupaj z mano... Vsem tistim, ki me vsaj poskušate razumeti in mi vsak dan znova dajete moč za nov dan, brez da bi to sploh vedeli... Vsem tistim, ki ste bili del mojega življenja ali boste to šele postali...

Prva obletnica Respect-a!

Včasih sem prekleto len... Tokrat ne gre za lenobo, ampak zato, da je bilo prekleto dobro napisano. Tukaj je od Blackonyx vzet post... Ja, leto je okrog!!! ;)

Niti kopirat se mi ga ne da... tukaj je!