Tako kratko je...

...življenje! Pa se tega nekako ne zavedamo... Prekleto velikokrat sem kot pokavec rekel da bom živel življenje na polno, z leti sem zgolj ugotovil, da sem spremenil vsebino besede "polno".

Zdaj, ko nisem več tisti pokavec bi spet rad živel na polno! Nekoliko drugače kot sem si to predstavljal takrat, pa vseeno... Takrat sem si predstavljal živeti na polno tako, da sem iskoristil vsako priložnost za kakšno bedarijo, probal sem skoraj da vse kar se je probati dalo, bil sem z vsako deklico, ki mi je prekrižala pot... ;) Bilo je stvari, ki sem jih počel... včasih res pomislim, da preveč.

Danes, kot (recimo da še vedno mlad) moški bi rad spet začel živeti na polno... Tokrat z več razuma, več izkušnjami in prekleto večjo željo po dajanju. Z drugačnimi željami kot takrat! Bemtiš se stvari spremenijo z leti... ;) Tokrat "živeti na polno" ne pomeni več poskušati vedno novih in novih stvari, tudi ne pomeni izkoristiti vsake priložnosti za sex ali pijančevanje...

Enkrat v življenju pač ugotoviš, da je le to kratko... prekratko, da ga ne bi začel vsak dan s poljubom osebi, ki jo ljubim! Da ga ne bi vsak dan začel z mislijo na to, kako ga naj naredim lepšega sebi in ljudem, ki mi predstavljajo svet! Življenje je prekratko, da bi ga preživel v prepirih, maščevanju, trmi, spletkarjenju, delu... Prekratko je! In preveč ga imam rad! Želim ga živeti na "polno"!

OK, zakaj ta post... Ker je zame poseben dan... Dan, ko so mi pokazali koliko minljive so stvari v katere ne vlagamo in kako težko je zlepiti črepinje nekoč tako čudovite vaze! Mogoče pa le lahko nova vaza nadomesti tisto prejšnjo... Mogoče lahko črepinje prejšnje, kot spomin hranim v tej novi! Kot opomnik s koliko bolečine se razbije, ko pade po tleh!

Toliko stvari, ki bi jih rad povedal...

... pa jih nimam komu...

Rad bi nekomu povedal koliko sem danes utrujen po tako malo spanja... Rad bi nekomu povedal kako utrujen sem od življenja, dela... Rad bi nekomu povedal koliko ljubim iskrenost... Rad bi povedal koliko sem izpraznil svoje baterije in koliko sem čustveno izžet...

Rad bi nekomu povedal koliko sem v nekem trenutku vesel in v drugem žalosten... Rad bi nekomu povedal, da mi zmanjkuje moči za boj... Vedno bolj se zdi, da je vsaka bitka le kaplja v morje, le del neke vojne, iz katere bom prišel kot poraženec...

Povedal bi tudi koliko znamo obsojati a ne pogledati svojih dejanj... In koliko ne razmišljamo o tem koga in koliko bomo prizadeli s svojimi dejanji, besedami...

Ko ostaneš brez vsega...

Kolikokrat lahko človek izgubi vse? Mio krat... dokler ne pride enkrat do tistega "enkrat preveč" ko ne more več...

Vse je šlo... Prenosnik, polnilci, oblačila... Prenosnik, ki je nosil meni najdražje spomine, spomine na čas, ko sem bil srečen, ko sem živel... Polnilec, ki mi je dajal vedno novo energijo za delo, življenje, smeh... Oblačila s katerimi sem se lahko zamaskiral kot klovn in bil ljudem to kar so od mene pričakovali...

Ostalo je moje veliko srce... srce, ki pripada njej... pa še to je razparano... ampak je pa vsaj ostalo... očitno je to srce nekomu pomenilo toliko malo, da ga ni želel odnesti skupaj z vsem ostalim kar mi je ukradel iz avta sredi Beograda... ali pa je zgolj videl, da je razparano?

No to srce še vedno pripada njej... ja... še vedno je njeno... in vedno bo! Očitno ni iskati razlogov v razmišljanju roparja... mojega srca se pač ne da ukrasti! Podaril sem ga... njej... in vedno bo njeno! ;)

Kjer ni nikoli dolgčas ali končno spet v BGD!

Pogrešal sem ga...

Obveščanje po e-pošti! ;)

Nekako so vključili v Blogspot tudi obveščanje o novih vpisih po e-pošti. Da ne bo kdo rekel, da ga spamam, mi prosim sporočite, če mailov ne želite prejemati. Seveda... kako drugače kot preko e-pošte!

Sem pa res kar dolgo časa upal, da bodo tovrstno funkcijo vključili v blog, le da za zdaj samo na tak način, da sem mailing listo "bližnji" in "družina" iz svojega adresarja vrgel kot seznam v svoj blog. Še vedno žal ne gre tako, da bi se lahko kdo sam prijavil ali odjavil. Če kdo želi, da ga vnesem, pa kar "mail na mail"!

Torej... vabim vas, k prebiranju mojega bloga...

Čudovit dan vsem!

hedone76.blogspot.com

Dopust, kot bi ga želel vsakič...

Nazaj iz dopusta... Kratek čas pa vseeno tako poseben dopust! Poleg svojega zažganega trebuha (kosmate jagode) sem prinesel nazaj kopico spominov, ki bodo ostali za vedno! Še danes sem poslušal kako so to videli drugi... tudi ljudje od katerih tega nisem pričakoval, niti ne besed, ki so jih uporabili...

Ja... po dolgem času lahko rečem, da je bil to dopust, kot sem si ga želel že leta, pa nekako nisem znal izraziti svojih želja, potreb... Nisem bil dovolj moškega za to? Mogoče... in vem, da sem presneto veliko krat kazal kot mi ne bi bilo do tega... Šele zdaj vem, koliko je bilo zamujenih trenutkov, ki jih želim nadoknaditi...

Bolečina zna včasih iz ljudi potegniti najboljše... pa naj si gre za lastno bolečino ali tisto, ki jo občutijo drugi. Iz mene je očitno naredila to kar sem nekoč že bil... Ej... Hvala K., nisem vedel, da boš toliko vesela, da sem nazaj... in res je, bila si prva oseba, ki me je res spoznala... sicer sem bil res mlad, pa vseeno sem bil že takrat takšen... že takrat sem imel dušo, srce in ja... čustva, ki znajo včasih še preveč vplivati name. In niti sam nisem mogel verjeti, da bom kot moški občutil še mio krat več ljubezni do nekoga, kot sem je takrat, kot otrok do tebe.

Bila si edina, ki me je poznala od prej in me spremljala skozi zadnjih 10 let... edina si, ki veš koliko lahko čutim in koliko tega nisem kazal v zadnjih letih... verjetno niti veš ne koliko mi pomenijo tvoje besede... smešno, da jih sploh nisi povedala meni... ;) Pa vseeno hvala da si opazila, da sem nazaj... da si opazila, da tisti jaz, ki sta ga poznali do zdaj samo dve ženski v mojem življenju, ni umrl.

In kaj je bil najlepši trenutek mojega dopusta? ;) Dekletce, ki jo toliko ljubim se še danes spomni kdaj in s katerimi besedami sem prvič zinil: "Ljubim te!"
"Ej... nekaj bi ti rad rekel, pa mi gre full težko z jezika... dve besedi..." in me je vprašala: "Rad te imam?!"... "Ne" sem odgovoril... "to so tri besede... Ljubim te!"

Valjda sva se smejala temu... ampak res nisem bil navajen izreči teh dveh besed... bili sta rezervirani za posebno osebo... in nekako nisem vedel kako jih povedati ko sem to osebo našel... ampak kolikor se spomnim tega dogodka... huh... devet let nazaj... ja... bilo je posrečeno...

In seveda... ležanje na plaži... poslušanje glasbe in čutenje bližine z nekom, ki ga ljubiš... Tudi jaz zdaj vem, da Toše ni imel napačnih pesmi... pa čeprav sem ga čutil kot nož skozi srce...

Hja... slika pri tem postu... kot bi gledal okico in mene... toliko sva si bila različna, pa sva vseeno vedno našla pot... Toliko sva bila različna, pa sva se vseeno znala učiti en od drugega... In ja... toliko sva bila nekaj posebnega, imela nekaj posebnega, ustvarila nekaj posebnega... Še danes verjamem, da sva imela res nekaj česar drugi ne najdejo... nekaj več... nekaj kar lahko imata samo dve duši, ki predstavljata eno!