Love you...

Hja prekleto veliko se v zadnjem casu ukvarjam s tem kaj pomeni ljubiti nekoga in kaj to pomeni v zivljenju... kaj vse so stvari, ki bi si jih naj nekdo zelel v neki zvezi in cemu se odpovedoval... kaj so nadomestki tistih stvari, ki v neki zvezi manjkajo in kaj so tiste stvari, ki jih skrivamo pred svetom...

Vsem lahko povem, da sem po devetih letih veze se vedno zaljubljen v deklico... še vedno je tista s katero zelim preziveti zivljenje... zal sva po devetih letih ugotovila, da sva si premalo zaupala in premalo časa posvetila nama... bile so stvari, ki so naju vlekle narazen in bilo jih je prekleto veliko... pa prekleto sva si sama kriva za to...

Veliko premalo se ljudje pogovarjamo... odkrito pogovarjamo... pogovarjamo na nacin, ko ne vzamemo besed kot se nam zdi da je prav ampak tako kot jih oseba, ki nam veliko pomeni misli... premalo poslusamo in premalo krat ko nekaj povemo ne znamo uporabiti nacina, ki bi bil sprejemljiv ali pravi za oba... iz tega se pa se prehitro razvije jeza, zalost, zagrenjenost... valjda... nadaljuje se v mascevalnost, obup, izguba volje, pomanjkanje in iskanje nadomestkov za to kar nam manjka...

Smesno je, da je dovolj en sam trenutek nepazljivosti, pa nam lahko gre trud vecih let v nic... Z deklico s katero sem prezivel devet najlepsih let svojega zivljenja sva prisla do tocke, ko ni slo vec naprej... Ne ona, ne jaz nisva vec nasla tistega nekaj kar bi naju povezovalo, kar bi nama pomenilo zeljo ostati skupaj... kar nekaj casa sva vstrajala v vezi kot... ces... saj bo boljse... pa kar ni bilo... se kar sva en in drugi zapovrstjo delala napake, ki jih naj ne bi... ki so drugega bolele in ki jih ljubljeni osebi naj ne bi naredil...

Tako je enkrat prislo cez rob in ni preostalo druga, kot da zakljuciva...

Takoj naslednji dan mi je povedala da ljubiti nekoga ni dovolj, da si z njim... in prekleto prav je imela, pa ceprav tega nisem uvidel... ko smo bili se mladi, ko smo kot najstniki skakali iz veze v vezo je bilo to cisto dovolj... zdaj pa gre za zivljenje... postali smo ljudje, ki kreirajo svet... in ljudje, ki bi se morali domov vracati da se napolnijo z novo energijo, da se sprostijo in uzivajo v casu, ki ga lahko prezivijo z ljubljeno osebo...

Nekako sva predolgo ostajala na istem... nisva premaknila stvari naprej... nisva naredila koraka, ki bi vezo peljal naprej... kaksen korak? hja marsikdo bi stavil da gre za otroka, poroko... saj mogoce res... ampak ne... korak bi bil ze to, da bi se znala po tolikih letih pripraviti do tega, da se vsedeva in poslusava zelje drugega... poskusiva razmisliti o njih in jih kar se da upostevati... ce bi bile zelje previsoke ali nesprejemljive pa poskusit poiskat nek nacin kompenziranja...

Verjetno ni zelje, ki je moja deklica ne bi znala sprejeti... tudi nimam zelj, ki bi se mi zdele neizvedljive ali nesprejemljive... verjamem da jih tudi ona nima taksnih, ki bi meni delale preglavice... ampak zakaj pa se nisva vsedla in se pogovorila o tem? Ker sva idiota... ker sva predolgo stagnirala na ena te isti tocki in je v tem casu prislo do tega, da sva za svoje neizpolnjene zelje zacela iskati nadomestke... (pa ne... ne govorim o zeljah povezanih s spolnostjo) in od tu res ni vec lahke poti nazaj...

Zdaj, ko nisva skupaj bi se pogovarjal z njo cel dan... vzel bi si cas za njo in uzival v njeno druzbi kolikor bi maksimalno lahko... zakaj nisem prej? zakaj ni ona ob meni? Hja, lih zato, ker je bilo toliko dejanj in toliko njih posledic, da nisva mogla vec...

Dobro je, da sva sla narazen... dobro je, da sva tako uspela zacet iskat smisel najinih zivljenj kot posameznika in zacela odkrivati zelje, ki jih nosiva v sebi... kot bi naredila neke vrste "reset" svojih glav...

Dobro da je? ne me razumet, kot da sem vesel da sva zakljucila... niti malo ne... ampak enostavno ni slo vec naprej in bil je cas da spremeniva nekaj stvari... da si vzameva cas da ugotoviva kaj zeliva...

Dosti lazje v tem trenutku pogledam na naju kot prej... nasel sem kar nekaj stvari, ki jih ne bi smela ne jaz ne ona poceti v najini vezi... zacela sva odkrivati napake, ki sva jih do zdaj iskala samo en pri drugem, nikoli pa pri sebi... saj je vsem jasno, da najlazje obsodimo druge za napake, ki jih delamo sami... sele zdaj lahko realno locim med stvarmi ki sem jih pocel narobe in stvarmi ki jih je pocela narobe... sele zdaj lahko ugotavljam zakaj so se neke stvari sploh dogajale... zakaj sva tolikokrat odreagirala tako, da sva prizadela en drugega... in zdaj vem da tega ne zelim vec!

Skoraj mesec dni je od takrat... in v zivljenju nisem toliko razmisljal o sebi in njej kot zdaj... mi je zal da nisva skupaj? ja... je mi... bila so najlepsa leta mojega zivljenja... iz dveh mladih zaljubljencev sva en poleg drugega postajala cloveka... odrasli bitji, ki sta se se po tolikem casu toliko noro ljubili... odrasli bitji, ki sta znali predstavljati eno... eno bitje srca in eno, ampak celo duso...

Zdaj vem, da nisem brez napak in vem da ona ni brez napak... Ampak zdaj se tega zavedam... prej se nisem... kot se tudi ona ni... kar naprej sva en drugemu metala naprej stvari izpred let... nisva dojela, da ce reces "boli me" to ne pomeni da zelis slisati kaj si sam naredil podobnega, ampak zelis povedati da enostavno boli in zelis da zna drug to razumeti... ampak... ko pretece toliko casa brez pravega pogovora in brez poslusanja partnerjevih besed ter brez oziranja na partnerjeva custa si druga kot tega nisva mogla vec dati... zgolj pogrevanje ze tako stare juhe... in jemanje besed "boli me" kot nekaj slabega in nekaj s cimer obsojamo... preveckrat sem njene besede vzel kot napad name in preveckrat ona moje kot napad na njo... pa tako malo bi bilo potrebno da ne bi prislo do tega...

Prijatelja sva... to bova vedno ostala... in zelim si jo... vedno si jo bom... vem da tako kot ljubim jaz njo ljubi ona mene... vem da sva oba končala s prizadetimi custvi in srci v kosckih... oba trpiva in oba se bojiva kaj bo prinesel nov dan... ceprav oba veva, da sva pripravljena dati veliko vec kot sva dajala do zdaj... pa vseeno ostaja strah... strah pred tem, da bi prehitro pozabila na vse to, kar sva v tem casu ugotovila...

Strah me je... ce me kdo vprasa bom vedno rekel da "vem" da jo ljubim dovolj da grem lahko preko stvari ki so bile in celo zivljenje vlagam v to kar mi pomeni najvec... Ampak bom res lahko vedno nasel dovolj notranjega miru, da bom pravilno odreagiral ko mi bo povedala da nekaj ni vredu in da sem naredil napako? Da nekaj boli? Strah me je tega... za nic na svetu je ne zelim prizadeti... nikoli ne zelim da trpi... to vem... in ja... mogoce me je res strah... ampak bolj si zelim tega kar lahko pridobim kot pa me je strah tega, da ne bom zmogel... in prekleto si zelim zivljenje v katerem eno ime predstavlja dvojino... zivljenje v katerem ni lazi, prevar, skrivnosti... zivljenje v katerem si bom lahko uresnicil najvecjo zeljo, ki jo imam... biti del njenega zivljenja in deliti svoje zivljenje z njo!

Vem... dosti kdo bo rekel da je stvar obeh... saj je res... ampak jaz moram vedet zase in bit tisti, ki bo dal 100% od sebe... ona pa mora to vedeti zase... zelim in moram ji zaupati in verjeti da je zmozna tega ter ji pokazati da verjamem v njo... in ja... verjamem in vem... ona pa mora zaupati meni, da sem sposoben tega in da mi zivljenje z njo pomeni dovolj...

Spet vabilo tistim, ki se ukvarjate z mojim blogom... vsedite se s clovekom ki vam pomeni zivljenje in mu dajte vedet koliko vam pomeni... vzemite si cas zanj... pogovarjajte se... ne dovolite si biti nesrecni ker zelite na svoji kozi ugotavljati kako boli... ta sola ni ena tistih, ki bi jo zlahka pozabili... ne zelite si je doziveti na svoji kozi in res upam, da boste uspeli prav zdaj... v tem trenutku vzeti si vsaj toliko casa da poveste svoji ljubljeni osebi koliko vam pomeni... koliko ste pripravljeni narediti zanjo/zanj... premalokrat si vzamemo teh par minut... preveckrat nam ostale stvari pomenijo prevec... ne zelite cez leta ugotavljati, da je bilo tako malo potrebno...