28. april 2008

Prednosti samskih... ;)

Včeraj je bil mesec... Ogromno časa je šlo v tem mesecu v razmišljanje o tem kaj sem delal narobe, kaj želim v vezi, na kak način ohranjat vezo vedno mlado, svežo in zanimivo... Ogromno sem se naučil o življenju v tem času... In ja... prvič v svojem življenju sem popolnoma odvrgel oklep, ki sem ga nosil vseh 32 let... Ampak o tem oklepu kdaj drugič...

V tem mesecu dni sem našel ogromno člankov in nekega gradiva o vezah, čustvih... med njimi sem naletel tudi na članek, ki ga je pisala neka psihologinja, kao "za hec" kot je sama napisala... o tem kako je potrebno na življenje vedno gledati pozitivno in kako v času ko smo ostali sami ne smemo razmišljati o pretekli vezi, ampak o tem kakšne so prednosti našega življenja ko smo sami...

Naštela je 5 prednosti, ki jih samsko življenje prinaša... te so:
1. "Število ljudi, ki nimajo stalnega partnerja, iz leta v leto in ne glede na kraj, narašča. Sam podatek ni posebno razveseljujoč, vseeno pa navedeno pomeni, da verjetnost, da nekoga spoznamo iz leta v leto narašča. Hkrati pa se veča tudi število potencialnih partnerjev, med katerimi lahko izbiramo."
2. "Vsi poznamo vrstice »za prijatelje si je treba čas vzet« in navedeno še kako drži. Ko smo poročeni ali vezani pa le redko najdemo priložnosti, ob katerih se lahko zberemo skupaj s prijatelji. Verjetno se nam je že vsem zgodilo, da smo dobre prijatelje srečali na cesti, na kratko poklepetali, pogovor pa zaključili z »moramo se kaj videti«. Do takšnega srečanja pa, ponavadi, nikoli ne pride. Če trenutno nimamo stalnega partnerja, imamo na razpolago več časa, ki ga lahko zapolnimo z druženjem s prijatelji. Verjetno se sprašujete, kaj narediti v primeru, ko so vsi drugi prijatelji vezani. Naredite vi prvi korak. Pokličite jih. Zagotovo se bodo razveselili."
3. "Če ste trenutno ali pa že nekaj časa brez partnerja, verjetno uživate v vsej svobodi, ki jo takšno življenje prinaša. Vaši vezani kolegi te svobode nimajo. Vsakič, ko se vezan moški obrne za ženskim krilom, je njegova spremljevalka nejevoljna. Vsakič, ko vezan moški pohvali drugo žensko, je njegova spremljevalka ljubosumna. Podobno se dogaja tudi vezanim ženskam. Njihov moški je ljubosumen že v primeru, ko mora dalj časa delati z moškimi sodelavci. V zvezi moramo prenašati tudi kakršnekoli obtožbe varanja. Vse omenjeno pa se tistim, ki niste vezani, ne dogaja. Imate vso svobodo spogledovanja in neoviranega spoznavanja novih ljudi, brez da bi vam to kdorkoli očital. Je pa tudi res, da včasih radi na to pozabimo."
4. "Še ena prednost, ki jo prinaša življenje brez partnerja, je čas, ki ga imamo, da razmišljamo o sebi, naši preteklosti, prihodnosti in sedanjem trenutku. Večina ljudi si ta čas vzame šele, ko njihovem življenju trenutno niso zadovoljni ali pa so naleteli na oviro, ki je ne morejo premostiti. Čas, ki ga porabimo za razmišljanje, nikoli ni zapravljen čas. Razmislek o življenju nam pomaga, da lažje razumemo sebe in druge, pa tudi, da razmislimo o lastnih napakah in morebitnih rešitvah za težave, ki jih imamo."
5. "Pogosto dejstvo, da smo v zvezi, poročeni ali imamo morda celo otroke, pomeni, da smo v nenehnem konfliktu med privatnim življenjem in delom. Med delom razmišljamo o partnerju in zato morda lahko delamo napake med delom. Ko smo doma, pa namesto da bi uživali s partnerjem, razmišljamo o skrbeh, ki nam jih povzroča delo. Če trenutno nimamo partnerja, takšnega konflikta nimamo. Lahko se popolnoma posvetimo delu. Morda celo dobimo možnost napredovanja ali kakšno drugo priložnost za delo."

Tudi avtorica sama je napisala, da se iz takšnih pogledov na svet ponavadi ne skuha nič dobrega... kaj pa moje mnenje? Hja... po točkah, kot je avtorica pisala prednosti...

1. Res je, da je vedno več samskih ljudi... velja za moške in ženske... večinoma ločenci, ki so vezo verjetno zaključili zaradi varanja, nespoštovanja ali premalo vlaganja v vezo in partnerja... V čem je potem smisel da jih je veliko? ;) Da ne govorim o higienskih zahtevah, ki mi osebno pač veliko pomenijo... o navadah, ki mi veliko pomenijo... Tudi o tem kako se človek obnaša in prilagaja družbi, pa navsezadnje kako pije in je... težko je najt nekoga, ki vam v vsem tem nekako odgovarja... Lahko je velika izbira... ampak ne verjamem, da obstoja nekdo, ki bi bil bližje temu kot ta ki sem jo imel... Torej naj bi se zadovoljil s približkom? Neeeee....
2. V vezi ali ne v vezi... za prijatelje (torej ne kolege in znance, ampak prijatelje!!!) sva si z mojo deklico vedno jemala čas, tako za kakšno kavo kot za skupen dopust in podobno... Njeni prijatelji so sprejeli mene kot del nje in moji njo kot del mene... če to ni klapalo se je znalo zgodit, da sem nekako prešel iz prijateljstva na kolegialnost... smešno? Ne ni smešno... vaš partner je tisti za katerega ste se odločili... on je tisti s katerim boste preživeli življenje, si ustvarili družino!!! On ali ona bi moral biti tudi vaš najboljši prijatelj... če nekdo ne sprejme moje deklice, potem tudi mene ne sprejema... potem tudi ni "prijatelj"... žalostno je, da imaš nekoga dolgo za prijatelja, pa ugotoviš, da to pravzaprav ni, ko spremljaš njegov odnos do svoje/ga partnerja/ke!
3. No... Je že res da sem ljubosumen... Mogoče včasih celo preveč... Ampak, da bi pa svojo deklico obremenjeval s tem, da bi pičil ljubosumje do njenih sodelavcev?! NE!!! Služba je služba!!! in ja... ljubosumnost v mejah normale je lahko celo prijetna... vsaj meni je bilo vedno fino videt, da moji deklici ni bilo vseeno... in verjetno je tudi njej bilo enako, ko sem sam pokazal ljubosumje... No... ;) saj sem znal kdaj tudi pretiravat!!! ;) Je pa res, da sva znala skupaj pokomentirat prenekatero žensko kot tudi moško zadnjico... in ja... prav to je delalo stvari med nama še toliko bolj sigurne... hm... nekako več zaupanja...
4. Res je da si velikokrat pozabimo vzeti čas zase... se poglobiti vase in razmisliti o sebi, svojih željah... ampak to ni stvar zaradi katere bi moral bit samski!!! Vsa naša življenja so več ali manj vezana še na življenje vsaj ene osebe... ni torej fer, da svoja razmišljanja delimo s svojim partnerjem? vem... velikokrat pozabljamo na to... pa verjetno ne bi smeli!!! Lih včeraj je bil dan, ko sem vedel, da sem naredil nekaj narobe, pa se tega nisem zavedal v toliki meri, kot sem se po tem ko sem prediskutiral stvar še z deklico s katero sva bila skupaj... hm... pravzaprav v partnerstvu pri marsikaterem odzivu, razmišljanju... dopolnjujemo en drugega...
5. Ambicioznost, posvečanje delu... če sem ambiciozen ali če se želim posvetiti delu je pa res vseeno ali sem samski ali v vezi... NE! Napaka... ni res!!! če se želim predati delu potrebujem na drugi strani nekaj kar me bo sprostilo in kar mi bo omogočilo hm... tisto kar velikokrat imenujemo "polnjenje baterij"... Kdo me lahko bolj sprosti in kaj mi lahko bolj napolni baterije kot partnerka, ki jo ljubim in ki mi pomeni svet?

Hja... ga. psihologinja... prednosti... žal jih ne vidim... Življenje je lahko veliko lepše v dvoje!!! Ali troje ali kakorkoli ko boste enkrat začeli razmišljati o otrocih... ;)

Pa vseeno hvala! Vaš članek sem vzel zgolj kot še en dokaz, da je vredno in da nikakor ne želim izgubiti bitke... Dam vam pa popolnoma prav... na življenje je vedno potrebno gledati pozitivno!!!

Še vedno mi nič na svetu ne pomeni več kot sij v njenih črnih okicah ko me pogleda, njeni beli zobje, ki jih pokaže ko se nasmehne in besede: "Ljubim te! Najbolj in edinega! ... Za vedno!!!" Le kako bi lahko bilo samsko življenje lepše od tega?

23. april 2008

...samo da te jednom poljubi...

Vceraj je bil nek cuden vecer... klical je kolega in me z besedami "ajde greznica, greva na pijaco..." prekleto hitro potegnil iz glupega filinga ob glasbi Dina Merlina, ki proti koncu sploh ni vec pozitivno vplival na moje razpolozenje...

Po nekako zdaj ze navadi sva se vsedla in cvekala o cloveski norosti, tezavah pri uvozu belega blaga iz podrocja bivse juge itn. klasicni problemi ko pa si partnerja iscejo ljudje preko meja Slovenije...

Vecer se je nekako prelevil v noc in v glavi nosim nekako 2 stvari, ki sta ta vecer vgravirali v moj spomin... pesem, ki smo si jo na ves glas peli in telefonski klic, ki mi je prikradel nasmeh na usta...
Pesem je spodaj... (samo peli smo nekako tako, da smo Bosanac zamenjali s Srbijanac - ja, vem da se za mene in kolega ve zakaj, pa ceprav sta razloga popolnoma drugacna), telefonski klic pa... hvala! Rabil sem to! Niti sanja se ti ne s kaksnim nasmeskom na ustih sem zaspal!

OK, pesem... saj ves kje in kdaj sva jo poslusala ne?

22. april 2008

Da je tuga snijeg...

Na vec katerem blogu sem opazil kaksno pesem, ki jo je lastnik bloga objavil zgolj ker mu je vsec... na mojem se nekako to se ni zgodilo... ljudje, ki me obkrozajo prekleto dobro vedo kaksna glasba je tista, ki me spravi v smeh, zalost, solze... ki me spravi na noge ali pa v posteljo...

Pred nekaj leti sem sel po petnajstih letih spet v BG... ne vem koliko lahko ljudje to razumete in koliko ne... ampak kot bi se moja kri spomnila svojih korenin, ko sem prestopil mejo... ne znam... res ne znam opisati obcutka...

V avtu sem nasel (takrat se kaseto) Dina Merlina... ja, poznal sem ga kot cenjenega glasbenika, nikoli pa si ne bi mislil, da bom v njegovih pesmih nasel toliko resnice, toliko bolecine, pa istocasno veselja...

Vzgajan s strani matere in z juznjasko krvjo v zilah sem vcasih prekleto prevec dovzeten za bolecino, ki jo zna Dino skozi svojo glasbo se kako zivo predstaviti svojim poslusalcem... Prva pesem, ki vam jo na svojem blogu predstavljam je ... ja... "Da je tuga snijeg"... pa se kako prav bi to prislo... zalost bi se stopila ob prvem soncnem zarku... pesem, ki sem jo poslusal kar cel cas svojega prvega obiska Srbije po rapadu Jugoslavije...

Dino Dervishalidovic Merlin... clovek, ki je vecino svojih pesmi napisal, uglasbil in aranziral sam... clovek, ki je v vse svoje pesmi dal srce in duso...

OK... tukaj je... Da je tuga snijeg:

ja ne znam gdje si ti
ja ne znam s kim si ti
u ovoj noci kad se sve
dijeli napola
osim bola

ja ne znam gdje si ti
i nikad necu saznati
da l' si nasla skloniste
kucicu i dvoriste
zivota svog

eh, da je tuga snijeg *
da se do jutra otopi
mogao bih i ja konacno
kad oci zatvorim
da se ne umorim

eh da je tuga brijeg
pa da je vjetar ogoli
ja ne bih mogao ni tad
ko sto ne mogu ni sad
da te prebolim

daljine nisu to
sto se mom srcu cinilo
kad je hudo mislilo
da je sasvim dovoljno
da ti cuje glas

daljine nisu to
sto se za dusu primilo
pusta su to polja nade
i barikade
izmedju nas

eh, da je tuga snijeg...


Tukaj pa se YouTube... da boste lazje razumeli zakaj mi je clovek tolika legenda!!!

21. april 2008

Love you...

Hja prekleto veliko se v zadnjem casu ukvarjam s tem kaj pomeni ljubiti nekoga in kaj to pomeni v zivljenju... kaj vse so stvari, ki bi si jih naj nekdo zelel v neki zvezi in cemu se odpovedoval... kaj so nadomestki tistih stvari, ki v neki zvezi manjkajo in kaj so tiste stvari, ki jih skrivamo pred svetom...

Vsem lahko povem, da sem po devetih letih veze se vedno zaljubljen v deklico... še vedno je tista s katero zelim preziveti zivljenje... zal sva po devetih letih ugotovila, da sva si premalo zaupala in premalo časa posvetila nama... bile so stvari, ki so naju vlekle narazen in bilo jih je prekleto veliko... pa prekleto sva si sama kriva za to...

Veliko premalo se ljudje pogovarjamo... odkrito pogovarjamo... pogovarjamo na nacin, ko ne vzamemo besed kot se nam zdi da je prav ampak tako kot jih oseba, ki nam veliko pomeni misli... premalo poslusamo in premalo krat ko nekaj povemo ne znamo uporabiti nacina, ki bi bil sprejemljiv ali pravi za oba... iz tega se pa se prehitro razvije jeza, zalost, zagrenjenost... valjda... nadaljuje se v mascevalnost, obup, izguba volje, pomanjkanje in iskanje nadomestkov za to kar nam manjka...

Smesno je, da je dovolj en sam trenutek nepazljivosti, pa nam lahko gre trud vecih let v nic... Z deklico s katero sem prezivel devet najlepsih let svojega zivljenja sva prisla do tocke, ko ni slo vec naprej... Ne ona, ne jaz nisva vec nasla tistega nekaj kar bi naju povezovalo, kar bi nama pomenilo zeljo ostati skupaj... kar nekaj casa sva vstrajala v vezi kot... ces... saj bo boljse... pa kar ni bilo... se kar sva en in drugi zapovrstjo delala napake, ki jih naj ne bi... ki so drugega bolele in ki jih ljubljeni osebi naj ne bi naredil...

Tako je enkrat prislo cez rob in ni preostalo druga, kot da zakljuciva...

Takoj naslednji dan mi je povedala da ljubiti nekoga ni dovolj, da si z njim... in prekleto prav je imela, pa ceprav tega nisem uvidel... ko smo bili se mladi, ko smo kot najstniki skakali iz veze v vezo je bilo to cisto dovolj... zdaj pa gre za zivljenje... postali smo ljudje, ki kreirajo svet... in ljudje, ki bi se morali domov vracati da se napolnijo z novo energijo, da se sprostijo in uzivajo v casu, ki ga lahko prezivijo z ljubljeno osebo...

Nekako sva predolgo ostajala na istem... nisva premaknila stvari naprej... nisva naredila koraka, ki bi vezo peljal naprej... kaksen korak? hja marsikdo bi stavil da gre za otroka, poroko... saj mogoce res... ampak ne... korak bi bil ze to, da bi se znala po tolikih letih pripraviti do tega, da se vsedeva in poslusava zelje drugega... poskusiva razmisliti o njih in jih kar se da upostevati... ce bi bile zelje previsoke ali nesprejemljive pa poskusit poiskat nek nacin kompenziranja...

Verjetno ni zelje, ki je moja deklica ne bi znala sprejeti... tudi nimam zelj, ki bi se mi zdele neizvedljive ali nesprejemljive... verjamem da jih tudi ona nima taksnih, ki bi meni delale preglavice... ampak zakaj pa se nisva vsedla in se pogovorila o tem? Ker sva idiota... ker sva predolgo stagnirala na ena te isti tocki in je v tem casu prislo do tega, da sva za svoje neizpolnjene zelje zacela iskati nadomestke... (pa ne... ne govorim o zeljah povezanih s spolnostjo) in od tu res ni vec lahke poti nazaj...

Zdaj, ko nisva skupaj bi se pogovarjal z njo cel dan... vzel bi si cas za njo in uzival v njeno druzbi kolikor bi maksimalno lahko... zakaj nisem prej? zakaj ni ona ob meni? Hja, lih zato, ker je bilo toliko dejanj in toliko njih posledic, da nisva mogla vec...

Dobro je, da sva sla narazen... dobro je, da sva tako uspela zacet iskat smisel najinih zivljenj kot posameznika in zacela odkrivati zelje, ki jih nosiva v sebi... kot bi naredila neke vrste "reset" svojih glav...

Dobro da je? ne me razumet, kot da sem vesel da sva zakljucila... niti malo ne... ampak enostavno ni slo vec naprej in bil je cas da spremeniva nekaj stvari... da si vzameva cas da ugotoviva kaj zeliva...

Dosti lazje v tem trenutku pogledam na naju kot prej... nasel sem kar nekaj stvari, ki jih ne bi smela ne jaz ne ona poceti v najini vezi... zacela sva odkrivati napake, ki sva jih do zdaj iskala samo en pri drugem, nikoli pa pri sebi... saj je vsem jasno, da najlazje obsodimo druge za napake, ki jih delamo sami... sele zdaj lahko realno locim med stvarmi ki sem jih pocel narobe in stvarmi ki jih je pocela narobe... sele zdaj lahko ugotavljam zakaj so se neke stvari sploh dogajale... zakaj sva tolikokrat odreagirala tako, da sva prizadela en drugega... in zdaj vem da tega ne zelim vec!

Skoraj mesec dni je od takrat... in v zivljenju nisem toliko razmisljal o sebi in njej kot zdaj... mi je zal da nisva skupaj? ja... je mi... bila so najlepsa leta mojega zivljenja... iz dveh mladih zaljubljencev sva en poleg drugega postajala cloveka... odrasli bitji, ki sta se se po tolikem casu toliko noro ljubili... odrasli bitji, ki sta znali predstavljati eno... eno bitje srca in eno, ampak celo duso...

Zdaj vem, da nisem brez napak in vem da ona ni brez napak... Ampak zdaj se tega zavedam... prej se nisem... kot se tudi ona ni... kar naprej sva en drugemu metala naprej stvari izpred let... nisva dojela, da ce reces "boli me" to ne pomeni da zelis slisati kaj si sam naredil podobnega, ampak zelis povedati da enostavno boli in zelis da zna drug to razumeti... ampak... ko pretece toliko casa brez pravega pogovora in brez poslusanja partnerjevih besed ter brez oziranja na partnerjeva custa si druga kot tega nisva mogla vec dati... zgolj pogrevanje ze tako stare juhe... in jemanje besed "boli me" kot nekaj slabega in nekaj s cimer obsojamo... preveckrat sem njene besede vzel kot napad name in preveckrat ona moje kot napad na njo... pa tako malo bi bilo potrebno da ne bi prislo do tega...

Prijatelja sva... to bova vedno ostala... in zelim si jo... vedno si jo bom... vem da tako kot ljubim jaz njo ljubi ona mene... vem da sva oba končala s prizadetimi custvi in srci v kosckih... oba trpiva in oba se bojiva kaj bo prinesel nov dan... ceprav oba veva, da sva pripravljena dati veliko vec kot sva dajala do zdaj... pa vseeno ostaja strah... strah pred tem, da bi prehitro pozabila na vse to, kar sva v tem casu ugotovila...

Strah me je... ce me kdo vprasa bom vedno rekel da "vem" da jo ljubim dovolj da grem lahko preko stvari ki so bile in celo zivljenje vlagam v to kar mi pomeni najvec... Ampak bom res lahko vedno nasel dovolj notranjega miru, da bom pravilno odreagiral ko mi bo povedala da nekaj ni vredu in da sem naredil napako? Da nekaj boli? Strah me je tega... za nic na svetu je ne zelim prizadeti... nikoli ne zelim da trpi... to vem... in ja... mogoce me je res strah... ampak bolj si zelim tega kar lahko pridobim kot pa me je strah tega, da ne bom zmogel... in prekleto si zelim zivljenje v katerem eno ime predstavlja dvojino... zivljenje v katerem ni lazi, prevar, skrivnosti... zivljenje v katerem si bom lahko uresnicil najvecjo zeljo, ki jo imam... biti del njenega zivljenja in deliti svoje zivljenje z njo!

Vem... dosti kdo bo rekel da je stvar obeh... saj je res... ampak jaz moram vedet zase in bit tisti, ki bo dal 100% od sebe... ona pa mora to vedeti zase... zelim in moram ji zaupati in verjeti da je zmozna tega ter ji pokazati da verjamem v njo... in ja... verjamem in vem... ona pa mora zaupati meni, da sem sposoben tega in da mi zivljenje z njo pomeni dovolj...

Spet vabilo tistim, ki se ukvarjate z mojim blogom... vsedite se s clovekom ki vam pomeni zivljenje in mu dajte vedet koliko vam pomeni... vzemite si cas zanj... pogovarjajte se... ne dovolite si biti nesrecni ker zelite na svoji kozi ugotavljati kako boli... ta sola ni ena tistih, ki bi jo zlahka pozabili... ne zelite si je doziveti na svoji kozi in res upam, da boste uspeli prav zdaj... v tem trenutku vzeti si vsaj toliko casa da poveste svoji ljubljeni osebi koliko vam pomeni... koliko ste pripravljeni narediti zanjo/zanj... premalokrat si vzamemo teh par minut... preveckrat nam ostale stvari pomenijo prevec... ne zelite cez leta ugotavljati, da je bilo tako malo potrebno...

17. april 2008

Morje v aprilu? Valjda... lol

Letos prvič... prvič me je prijelo, da sem kar naenkrat spakiral in šel... preveč polna glava? preveč dela? Umik pred svetom in realnostjo? Ja... pravzaprav res... vse našteto je bilo krivo... Kar tako sem v soboto spakiral, se vsedel v avto in šel... Slovenska obala... bemti je že dolgo kar sem nazadnje za dlje kot za vikend obiskal slovensko obalo. Spomnim se še počitnic, ki sem jih v Piranu in Portorožu preživljal z mamo. Samohranilka, ki ji je bila edina možnost daljšega dopusta slovenska obala pri sorodnikih v Piranu. Bemti da sem skoraj pozabil... lahko bi jih obiskal, ko sem že tukaj...

In kaj dogaja na naši preljubi obali? Ma nič kaj čez teden... sobota je bila pa vsekakor bolj štajersko obarvana kot primorsko. Bo že res, da je tukaj 80% prebivalcev štajercev, zaposlenih v vseh možnih kafanicah in restavracijah... je pa tudi res, da so nas vrgli kar iz treh lokalov v soboto... Z začetkom v Latinu, potem še iz Paprike in na koncu še iz Tivolija... In mimogrede... Paprika je res huda kafana!!! Da o osebju ne govorim... lol... legende!!!


Ostali dnevi? Nedelja... lepljivi prstki za zajtrk (ob dveh popoldne), pred tem valjda kava... potem pa potepanje po Portoroški plaži... za zaključek dneva pa še kava preden se je kolega, ki je vikend preživel v Portorožu odpravil nazaj proti Mariboru... aja... ja... kava v gay pizzeriji v Izoli... ne morem verjet da sem trofo!!!

Izola... hja... kolega ima stanovanje v Izoli in nekako sem si kar njegove ključe sposodil... mestece kot tako pa... hm... ja imajo tri bankomate in prav toliko bank... Je edino mestece v slovenskem primorju, ki ga nikoli (razen ambasade Gavioli) nisem uspel spoznat... in ne... :) ni mi žal da ga nisem... nisem ničesar zamujal... razen seveda zelo prijaznega osebja v trgovini z ženskim perilom (kje bi pa naj vprašal če imajo kakšno parfumerijo v Izoli?!?!?!), pa seveda lastnice "parfumerije" (ki to pravzaprav ni... lol...)

Nekako se zdi, kot bi se v Izoli čas ustavil like 20 let nazaj... Razen voznega parka namreč ravno nič ne spominja na 2008!!! Ne, tudi ženska moda ne!!! Ampak ljudje pa full OK... pravzaprav sem prav presenečen, da so toliko odprti in da človek tako enostavno in hitro naveže stike! Mladina je... hm... 50% jug, 20% droge in ja ostali pa vsi na kupu z istim vprašanjem: "Kaj počne štajerc v Izoli sredi aprila?"

Kaj sem počel? Ma... nič kaj zanimivega... vem da je peš od centra Izole pa do Interšpara v Kopru in nazaj okroglih 20km... ej... tudi prehodil že dolgo nisem toliko... Potem so tukaj še moje klasične bolečine v križu, ki jih vsi moji dopustniški sotrpini še kako dobro poznajo... lol... pa seveda boca vodke (ne vem kakšna znamka... vsekakor pa vem da take boce še nisem videl), ki sem si jo privoščil, da sem lahko včeraj zapil Davidov rojstni dan!

Mimogrede... David!!!! Polovico sem je pa le spraznil... in v smehu zaspal... Vse naj!!!! Saj veš... VSE!!!! In ja... prekleto dobro poznam kar nekaj tvojih želja... upam, da se vsaj dve, na katerih (verjemi) se prekleto trudim tudi sam uresničita!!! in vsekakor ti dve želji sta tudi moji...

Nič... pičim finiširat boco, kolikor je je ostalo... vsekakor družba... ne priporočam morja v ednini!!! Niti pod razno ni toliko zabavno kot če sta vsaj dva!!! Res pa je da lahko na tak način spoznate mio folka in prehodite celo slovensko obalo (če se vam da)... no to vsekakor ni težko (glede na velikost naše obale seveda)... in ne... kopal se nisem... lol...
Spočil? ja... glavo sem si spočil... Spet vem kdo sem, kam spadam in kaj želim... Tudi to je za nekaj dobro... za nekaj že...

15. april 2008

Ingraved in my soul...

Pride tudi tak čas v življenju... očitno da... ko vse kar poznas, kar ti karkoli pomeni izgine... gre... pa se niti zavedaš ne kaj si imel dokler ni prepozno...

Ne trdim da nisem kriv... sem... prekleto se zavedam tega... verjetno zato še bolj boli... in neugodno je, ko končno spoznaš, da enostavno ni več poti nazaj... ko ugotoviš, da se vsaka izrečena beseda spremeni v nož, ki še bol para že tako razcefrano srce...

Očitno ni več ljudi, ki bi cenili ali vsaj poznali ljubezen... tudi sam sem predolgo taval v temi... in ja... vsekakor najbolj boli, da sem z vsakim korakom samo še dlje vstran od tega kar sem upal, da mi je usojeno... kar sem upal, da bo večno in najino...

Prekleto boli, ko ugotoviš, da je pravzaprav ves svet postal toliko brezbrižen in toliko otopel, da ljudje ne prepoznajo več čustev... ljubezni... tudi ne bolečine... kot bi bili vampirji, ki se hranijo z bolečino drugih... kot bi bili brez duše in bi čakali da lahko uničijo tudi mojo, da bi jim bil bolj podoben? mogoče... ali pa zgolj zato ker bi lahko ponovna združitev pomenila nekaj preveč lepega in preveč popolnega da bi to prenesli...

Boleče je, da te po tolikih letih nekdo gleda s prezirom, jezo, nezaupanjem... Smešno je, da postanejo prav takrat vsi porota in sodniki... vsi vedo povedati mio in eno stvar o meni, mojih občutkih, moji ljubezni in vezi, ki je kot kamniti most držala skupaj dve toliko podobni, pa vseeno toliko različni duši... kot je tudi neumno, da sem dovolil, da je tako... ne grem se več... Očitno ni ostalo dovolj, da bi lahko bil spet nekdo ki je vreden zaupanja, ljubezni...

Boli... ampak bolečina mine... enkrat... že Dino Merlin je pel o tem da z novo bolečino pozabiš na prejšnjo... ostaja upanje? ja... za vedno bo ostalo kot spomin na nekaj kar sem imel, pa sem vseeno tako lahkoverno pustil da mi izpolzi iz rok... toliko upanja za naju je v meni, da sem pripravljen čakati do naslednjega življenja da bi imel spet srečo spoznati jo... nekje... in daj bog, da bi lahko bolečo modrost tega življenja odnesel v tisto kjer bom spet ugledal tiste čudovite črne okice... tiste, ki mi toliko pomenijo... tiste, ki so mi več kot jaz sam... tiste, ki bi jih tako rad imel ob sebi za vedno... tiste, ki upam, da jih bo kdaj nosil tudi otrok ljubezni med nama...

Ne zgolj pogovor... poslušanje je tisto, ki vam bo znalo pomagati prečkati reke dvomov, nezaupanja... poslušanje in strpnost... razumevanje... ni pomembno koliko boste dobili nazaj... čez leta boste ugotovili, da trud ni bil zaman... da se je splačalo... upam, da se bo kakšna duša našla kje, ki bo znala iz teh jebenih stavkov potegnit toliko, da prepreči svojo bolečino...

In upam, da bo moje upanje, čustva, moje srce in duša, ki so še vedno pri njej kdaj dovolj, da bom spet tisti, ki jo razveseljuje... ki mu zaupa, verjame... ki mu z nasmehom na ustih in iskrico v očeh pove da ga ljubi!