Hedone Hawkers Hedone Design BlackBerry themes!

Where you looking for Hedone design? OK, here is the link!

http://hedonehawker.blogspot.com

27

Ne... res ne vem zakaj sem uporabil to sliko, vem pa katera pesem mi gre danes po glavi! In mogoče je prav tisti del pesmi "you're my girl, you're my angel" kriv za to fotografijo. Ena tistih pesmi, ki mi prekleto pride do srca... pesem, ki mi prav na današnji dan predstavlja nekaj posebnega! In ne... nikakor me ne zbedira... koti mojih ustnic se vsakič ko jo slišim pomaknejo proti ušesom, dlaka se mi naježi, srečen sem, nasmejan!!! And it's all for you!

Ja seveda je tukaj pesem iz katere sem vzel ta stavek! Seal s svojo Heidi v pesmi "Wedding day". Ogled fotografij v spodnjem videu? Skoraj obvezen! ;)


Tukaj pa še besedilo pesmi:
Today, I give it, all to you,
On this day we recall the memories,
Of what we're goin' through,

This day, we're gonna win it,
Givin' you all above,
Many minds will recall with us tommorrow,

Followin' our love,
In my heart a place,
A most special place,
And it's all for you,
You're my girl, you're my, angel,

The will's the same for us,
Honey they can't be wrong,
Cause everybody knows it was hard to break the sorrow,

Then you came along,
In my heart, a place,
A most special place,
And it's all for you,
You're my girl, you're my angel, you're my and you're the one,

In my heart, a place,
A most special place,
And it's all for you,
And it's all for you,

In my heart, a place, and it's all for you,
A most special place, and it's all for you,
And it's all for you,
You're my girl,You're my heaven, you're my world,

In my heart, a place, and it's all for you,
A most special place, and it's all for you,
And it's all for you,You're my girl,You're my angel, you're my girl

Evo... ta je zate Metkec! ;)

Želeli ste, poslušajte! ;)

Pesem je, ki me vsakič vrne v mladost. Pesem, ki vem, da jo nosi v sebi tudi Metkec (Mea, Metka, Volčja ženska)... deklica, ki sem jo spoznal kot sestro svojega prijatelja, ženska, ki pri svojih ** (se ne spodobi) še vedno zgleda kot 16 letna deklica... Zdaj sicer že mamica, pa še vedno s tako prijaznim, toplim sijem v očeh, včasih kot bi želela biti mati vseh ljudi tega sveta.

Tukaj je zate (in vsakič seveda tudi zame) "Moody Blues -Nights in white Satin". Pesem, ki je dobila par mesecev nazaj čisto nov pomen tudi zame! Pesem, ki se je niti slišati ne bi smelo več, če bi vse krike in bolečino poslušalcev nalepili na njo!

Pa seveda še vabilo... Metkec (Mea Valens) ima blog, ki ga je pred kratkim začela pisati... Vabljeni na obisk k Mei!!! Poimenovala ga je "Začimbe vsakdana", najdete ga na naslovu http://meavalens.blogspot.com/

PS: Poleg vseh svojih težav in dela, si še vedno našla čas, da si enemu neumnemu dvojčku pomagala iskati sebe v zadnjih mesecih! Rad te imam in hvala!

Nič se ne more primerjati s teboj!

Od včerajšnjega večera spomini so nekako povezani s "sem pa tja metalno" (sentimentalno) trojico... tri pesmi, ki so skoraj da od otroštva tiste, ki me vsakič z nova uspejo spomnit koliko lahko nosimo v sebi...

Verjetno ste prav vsi v svojih življenjih imeli priložnost (v povprečju 10x) vsaj enkrat po nekem (verjetno) čudnem naključju naletet na film z naslovom "Ghost" (Duh)... v njem se skriva prva od trojice pesmi - Righteous Brothers z Unchained Melody!

Druga pesem... sicer takšnega dežja še nisem videl, pa vseeno... Prince s Purple rain!

Tretja? Hja... res se nič ne more primerjati s teboj! Po moje ima vsak človek v življenju... hm... čast(?) spoznati osebo, ki ji ni primerjave, ki za vedno ostane v nekem čisto posebnem delu srca...
Sinead O'Connor ima neko posebno karizmo... nekaj je na njej kar jo dela posebno, na nek čuden način mogoče celo lepo. Kupil sem vse njene vinilke in res mi je (še danes) nekako pisana na kožo... manj ljudi pa ve, da je Nothing compares 2 U napisal Prince, škoda samo, da tudi z ostalimi pesmimi nekako ni uspela prodreti na EU tla!

"I do not want what i haven't got" je naslov albuma na katerem je izdala pesem s tem besedilom:
It's been seven hours and fifteen days
Since you took your love away
I go out every night and sleep all day
Since you took your love away
Since you been gone I can do whatever I want
I can see whomever I choose
I can eat my dinner in a fancy restaurant
But nothing
I said nothing can take away these blues
`Cause nothing compares
Nothing compares to you

It's been so lonely without you here
Like a bird without a song
Nothing can stop these lonely tears from falling
Tell me baby where did I go wrong
I could put my arms around every girl I see
But they'd only remind me of you
I went to the doctor n'guess what he told me
Guess what he told me
He said boy u better try to have fun
No matter what you'll do
But he's a fool
`Cause nothing compares
Nothing compares to you

All the flowers that you planted, mama
In the back yard
All died when you went away
I know that living with you baby was sometimes hard
But I'm willing to give it another try
Nothing compares
Nothing compares to you
Nothing compares
Nothing compares to you
Nothing compares
Nothing compares to you

Ja bauc, nič in nihče se ne more primerjati s teboj... Sinead O'Connor z Nothing compares 2 U!

Skoraj sam ne verjamem...

... da mi je bila prva jutranja naloga kupiti liter mleka, da sem lahko v Romansi pil kavo (beri brozgo) z mlekom... Ne, ne bom pisaril o tem kako nezadovoljen sem s kavo v tem lokalu in tudi ne bom jih kritiziral zaradi pomanjkanja sestavin, kvalitete, hitrosti, interesa, slovenskih državljanov za šankom, volje, čistoče, nasmeha, prijaznosti, uglajenosti, higiene... aja... čistoča... sem jo že omenil?!?!

Tukaj sta dva prispevka, ki sem ju našel na temo odlične Romanse:
- Ko je postrežba jutranje kave, kapljica čez rob!
- Ponos Europarka - slaščičarna Romansa

Verjetno se najde še kak, ampak mislim, da ta dva povesta dovolj! No priznati moram, da vsaj kave nisem plačal, če sem že mleko prinesel... ;) Aja... kaj pomanjkanje čistoče sem že omenil?!?!

Zgolj opazka: Nekaj časa so deklice v Romansi nosile majice blagovne znamke mobilne telefonije "IZI"! Na majici je pisalo "IZI postrežba"! Mislite je bilo to namensko in se je IZI zgolj delal norca iz njih?!

Mimogrede pa še ena blogerka, ki mi je v zadnjem času padla v oči!!! "Valerie"!!! Splača se obiskat njen blog... Sestavljanka sadomazohističnega črnega humorja, cinizma in tragikomedije! Povezava? Tukaj! www.vecer.com/blog/valerie

14

14.07.2008 - začetek tekstilnih vojn v večini trgovskih centrov po sloveniji! Začuda sem se letos tudi sam udeležil prvega dneva razprodaj... Slučajno, sploh nisem vedel! Bil sem na "kavi" (če si je tista brozga to ime sploh zaslužila) v Europarku in res ne moreš zgrešit vseh tistih "procentov" v izložbah. Porabil sem vse kar sem imel pri sebi in kupil celo par stvari, ki jih verjetno ne bom nikoli oblekel... Sem pa dojel, da na razprodaji res postaneš del potrošniške mase in kupuješ vse kar je poceni, bilo to potrebno ali ne! Odlična šola za v bodoče! Zapis v opomnik: "Nikoli več se ne udeleži razprodaje!"

14.07.19xx - rojstni dan izvoljenke mojega strica (moje tete torej)! Ženska jih vsekakor ne kaže toliko kot jih ima in neumno bi bilo pisati zadnji številki njene letnice... Z. kot sem ti že napisal "VSE!"... Moj smisel za voščila ni najbolj bleščeč in večino krat (mislim da) povem vse že s to eno samo besedo... Upam, da ljudje to razumejo(?)!

14.07.2008 - 9 let in pol bi bilo danes... ne... 9 let in pol "je" danes odkar sem jo vzel kot del sebe! Ni pomembno ali sva ali nisva v tem trenutku... vedno bo ostal 14-i tisti dan... dan ko sem pred 9 in pol leti ugotovil, da obstoja deklica, ki je bila rojena zame! Torej bauc... hvala da si toliko časa del mojega življenja! Hvala, da še vedno verjameš vame in še vedno verjameš v naju! Upam, da sem ti uspel v tem času tudi sam povedati, pokazati da je tvoje ime vgravirano v moji duši in da moje nekoliko razcefrano srce še vedno bije zate! Ljubim te!
PS: razbite vaze se ne da zlepit! Vem! Lahko pa črepinje spraviva v novo in dovoliva, da naju vsakodnevno spominjajo na trenutke... ko nisva našla več upanja ali moči... napake, ki jih ne želiva ponoviti, bolečino, ki si je ne želiva več prizadejati en drugemu!

14.07.2008 - še zadnja 14-ka danes... (ali pa tudi ne)... Filip gre po potni list! Je potrebno mačka slikat za potni list?! ;)

FILIP (brez pike, klicaja, vprašaja... zgolj on)

Včeraj sem po dolgem času zaspal z nekom v naročju... Danes pa se po dolgem času zbudil, ko mi je nekdo dal nežen poljub za dobro jutro... Spomni se me!!! Še vedno ve kdo sem in še vedno zaprede vsakič, ko se ga dotaknem!

Včeraj je bil nekoliko prestrašen, mogoče presenečen nad novim prostorom... danes pa je že mali vragec, kot je bil skoraj štiri mesece nazaj...

Odhajala sva iz lokala, ko sva pri stebru nadstreška zagledala dve okici, ki sta nebogljeno in proseče gledali proti nama. Nisva si mogla pomagati... navkljub dogovoru, da zaradi pomanjkanja časa živali ne bova imela, sva ga enostavno morala vzeti zraven! Hm... "Filip mu bo ime" je rekla... Ni neko hudo dobro ime, ampak saj sliši tudi na Mac, Maco itd. In če je njej všeč Filip... hm... pa naj bo Filip. In je Filip! Nov družinski član, nova pridobitev najine skupnosti.

Dolgo se nisva videla in bal sem se, da se me ne bo spomnil. Pa se me... In ta teden bova nadoknadila vse bedarije, ki jih v tem času nisva uspela nardit!

In potem je bil konec...

... nekega časa... Neka veza se je končala in prekleto žalostno je bilo danes gledati ostanke razmetane po tleh spominov.

Kolegica me je prosila, da bi ji pomagali pri selitvi... In smo res... Prišli smo k njej, škatle, vreče in kosi pohištva so bili že pripravljeni. Tudi stenske slike, zelenje, celo staro posušeno bučo smo naložili na kombi. Stanovanje je ostalo prazno, le nekaj kosov pohištva je ostalo, hladilnik je sameval sredi kuhinje, sedežna je prosila da naj se vsaj še zadnjič nekdo vsede na njo... in sem se... vsedel sem se in gledal prazno, duše oropano stanovanje... nekoč ljubezensko gnezdo in pribežališče dveh po delu utrujenih ljudi je zdaj samo še prazna lupina...

Kot bi nekdo iztrgal dušo temu stanovanju, kot bi ga nekdo pohabil... verjetno gre res na boljše, verjetno bo njeno življenje zdaj lepše... pa vseeno se je tudi v njenih očeh pojavil obup, žalost... Kot deklici, ki je v travi izgubila kos nakita ji je pogled šibal sem ter tja in iskal nekaj... tisto nekaj, kar ji je ta prostor delalo toliko poln...

Draga moja prijatelja... želim vama prekleto veliko sreče v vajini vezi!!! Želim vama, da bi znala sleherni dan odpreti oči z mislijo na drugega! Želim, da vama uspe! ;)

As we grow up...

As we grow up, we learn that even the one person that wasn't supposed to ever let you down probably will.

You will have your heart broken probably more than once and it's harder every time.

You'll break hearts too, so remember how it felt when yours was broken.

You'll fight with your best friend.

You'll blame a new love for things an old one did.

You'll cry because time is passing too fast, and you'll eventually lose someone you love.

So take too many pictures, laugh too much, and love like you've never been hurt because every sixty seconds you spend upset is a minute of happiness you'll never get back.

Don't be afraid that your life will end, be afraid that it will never begin.

Kako nesmiselno...

... je včasih naše početje, delo, trud... Energijo vlagamo v neke stvari, ki ne bodo nikoli zapolnile praznine... In namesto, da bi se zbudil poln elana in vesel, da lahko začnem nov dan, grem zdaj v neko tujo posteljo, z neko čudno željo, da bi se zbudil drugje...

"Grem na kosilo! (Ne bo me nazaj)"

Spet ta čuden dan...

Že res, da bo marsikdo rekel, da vedno rečem: "Sploh se ne zavedam, da je danes moj rojstni dan..."... ampak tokrat? Tokrat se do pred nekaj ur res nisem... Pa je vseeno leto okrog, vseeno sem starejši... ali pa se vsaj počutim tako... dnevi, meseci, leta gredo mimo nas brez da bi sploh vedeli kdaj so šli... naenkrat smo nekje v nekih čudnih letih, sprašujoč se kdo in kaj sploh smo... kje smo, kje želimo biti in kaj se dogaja z našimi življenji... Zbudimo se zjutraj v nekem tujem prostoru, nekem tujem času in življenju, ki sploh ni naše...

Samo enkrat živim... in ja... hvala vsem, ki ste se ali se še boste spomnili name... Hvala vsem, ki krojite moje življenje skupaj z mano... Vsem tistim, ki me vsaj poskušate razumeti in mi vsak dan znova dajete moč za nov dan, brez da bi to sploh vedeli... Vsem tistim, ki ste bili del mojega življenja ali boste to šele postali...

Prva obletnica Respect-a!

Včasih sem prekleto len... Tokrat ne gre za lenobo, ampak zato, da je bilo prekleto dobro napisano. Tukaj je od Blackonyx vzet post... Ja, leto je okrog!!! ;)

Niti kopirat se mi ga ne da... tukaj je!

Tako kratko je...

...življenje! Pa se tega nekako ne zavedamo... Prekleto velikokrat sem kot pokavec rekel da bom živel življenje na polno, z leti sem zgolj ugotovil, da sem spremenil vsebino besede "polno".

Zdaj, ko nisem več tisti pokavec bi spet rad živel na polno! Nekoliko drugače kot sem si to predstavljal takrat, pa vseeno... Takrat sem si predstavljal živeti na polno tako, da sem iskoristil vsako priložnost za kakšno bedarijo, probal sem skoraj da vse kar se je probati dalo, bil sem z vsako deklico, ki mi je prekrižala pot... ;) Bilo je stvari, ki sem jih počel... včasih res pomislim, da preveč.

Danes, kot (recimo da še vedno mlad) moški bi rad spet začel živeti na polno... Tokrat z več razuma, več izkušnjami in prekleto večjo željo po dajanju. Z drugačnimi željami kot takrat! Bemtiš se stvari spremenijo z leti... ;) Tokrat "živeti na polno" ne pomeni več poskušati vedno novih in novih stvari, tudi ne pomeni izkoristiti vsake priložnosti za sex ali pijančevanje...

Enkrat v življenju pač ugotoviš, da je le to kratko... prekratko, da ga ne bi začel vsak dan s poljubom osebi, ki jo ljubim! Da ga ne bi vsak dan začel z mislijo na to, kako ga naj naredim lepšega sebi in ljudem, ki mi predstavljajo svet! Življenje je prekratko, da bi ga preživel v prepirih, maščevanju, trmi, spletkarjenju, delu... Prekratko je! In preveč ga imam rad! Želim ga živeti na "polno"!

OK, zakaj ta post... Ker je zame poseben dan... Dan, ko so mi pokazali koliko minljive so stvari v katere ne vlagamo in kako težko je zlepiti črepinje nekoč tako čudovite vaze! Mogoče pa le lahko nova vaza nadomesti tisto prejšnjo... Mogoče lahko črepinje prejšnje, kot spomin hranim v tej novi! Kot opomnik s koliko bolečine se razbije, ko pade po tleh!

Toliko stvari, ki bi jih rad povedal...

... pa jih nimam komu...

Rad bi nekomu povedal koliko sem danes utrujen po tako malo spanja... Rad bi nekomu povedal kako utrujen sem od življenja, dela... Rad bi nekomu povedal koliko ljubim iskrenost... Rad bi povedal koliko sem izpraznil svoje baterije in koliko sem čustveno izžet...

Rad bi nekomu povedal koliko sem v nekem trenutku vesel in v drugem žalosten... Rad bi nekomu povedal, da mi zmanjkuje moči za boj... Vedno bolj se zdi, da je vsaka bitka le kaplja v morje, le del neke vojne, iz katere bom prišel kot poraženec...

Povedal bi tudi koliko znamo obsojati a ne pogledati svojih dejanj... In koliko ne razmišljamo o tem koga in koliko bomo prizadeli s svojimi dejanji, besedami...

Ko ostaneš brez vsega...

Kolikokrat lahko človek izgubi vse? Mio krat... dokler ne pride enkrat do tistega "enkrat preveč" ko ne more več...

Vse je šlo... Prenosnik, polnilci, oblačila... Prenosnik, ki je nosil meni najdražje spomine, spomine na čas, ko sem bil srečen, ko sem živel... Polnilec, ki mi je dajal vedno novo energijo za delo, življenje, smeh... Oblačila s katerimi sem se lahko zamaskiral kot klovn in bil ljudem to kar so od mene pričakovali...

Ostalo je moje veliko srce... srce, ki pripada njej... pa še to je razparano... ampak je pa vsaj ostalo... očitno je to srce nekomu pomenilo toliko malo, da ga ni želel odnesti skupaj z vsem ostalim kar mi je ukradel iz avta sredi Beograda... ali pa je zgolj videl, da je razparano?

No to srce še vedno pripada njej... ja... še vedno je njeno... in vedno bo! Očitno ni iskati razlogov v razmišljanju roparja... mojega srca se pač ne da ukrasti! Podaril sem ga... njej... in vedno bo njeno! ;)

Kjer ni nikoli dolgčas ali končno spet v BGD!

Pogrešal sem ga...

Obveščanje po e-pošti! ;)

Nekako so vključili v Blogspot tudi obveščanje o novih vpisih po e-pošti. Da ne bo kdo rekel, da ga spamam, mi prosim sporočite, če mailov ne želite prejemati. Seveda... kako drugače kot preko e-pošte!

Sem pa res kar dolgo časa upal, da bodo tovrstno funkcijo vključili v blog, le da za zdaj samo na tak način, da sem mailing listo "bližnji" in "družina" iz svojega adresarja vrgel kot seznam v svoj blog. Še vedno žal ne gre tako, da bi se lahko kdo sam prijavil ali odjavil. Če kdo želi, da ga vnesem, pa kar "mail na mail"!

Torej... vabim vas, k prebiranju mojega bloga...

Čudovit dan vsem!

hedone76.blogspot.com

Dopust, kot bi ga želel vsakič...

Nazaj iz dopusta... Kratek čas pa vseeno tako poseben dopust! Poleg svojega zažganega trebuha (kosmate jagode) sem prinesel nazaj kopico spominov, ki bodo ostali za vedno! Še danes sem poslušal kako so to videli drugi... tudi ljudje od katerih tega nisem pričakoval, niti ne besed, ki so jih uporabili...

Ja... po dolgem času lahko rečem, da je bil to dopust, kot sem si ga želel že leta, pa nekako nisem znal izraziti svojih želja, potreb... Nisem bil dovolj moškega za to? Mogoče... in vem, da sem presneto veliko krat kazal kot mi ne bi bilo do tega... Šele zdaj vem, koliko je bilo zamujenih trenutkov, ki jih želim nadoknaditi...

Bolečina zna včasih iz ljudi potegniti najboljše... pa naj si gre za lastno bolečino ali tisto, ki jo občutijo drugi. Iz mene je očitno naredila to kar sem nekoč že bil... Ej... Hvala K., nisem vedel, da boš toliko vesela, da sem nazaj... in res je, bila si prva oseba, ki me je res spoznala... sicer sem bil res mlad, pa vseeno sem bil že takrat takšen... že takrat sem imel dušo, srce in ja... čustva, ki znajo včasih še preveč vplivati name. In niti sam nisem mogel verjeti, da bom kot moški občutil še mio krat več ljubezni do nekoga, kot sem je takrat, kot otrok do tebe.

Bila si edina, ki me je poznala od prej in me spremljala skozi zadnjih 10 let... edina si, ki veš koliko lahko čutim in koliko tega nisem kazal v zadnjih letih... verjetno niti veš ne koliko mi pomenijo tvoje besede... smešno, da jih sploh nisi povedala meni... ;) Pa vseeno hvala da si opazila, da sem nazaj... da si opazila, da tisti jaz, ki sta ga poznali do zdaj samo dve ženski v mojem življenju, ni umrl.

In kaj je bil najlepši trenutek mojega dopusta? ;) Dekletce, ki jo toliko ljubim se še danes spomni kdaj in s katerimi besedami sem prvič zinil: "Ljubim te!"
"Ej... nekaj bi ti rad rekel, pa mi gre full težko z jezika... dve besedi..." in me je vprašala: "Rad te imam?!"... "Ne" sem odgovoril... "to so tri besede... Ljubim te!"

Valjda sva se smejala temu... ampak res nisem bil navajen izreči teh dveh besed... bili sta rezervirani za posebno osebo... in nekako nisem vedel kako jih povedati ko sem to osebo našel... ampak kolikor se spomnim tega dogodka... huh... devet let nazaj... ja... bilo je posrečeno...

In seveda... ležanje na plaži... poslušanje glasbe in čutenje bližine z nekom, ki ga ljubiš... Tudi jaz zdaj vem, da Toše ni imel napačnih pesmi... pa čeprav sem ga čutil kot nož skozi srce...

Hja... slika pri tem postu... kot bi gledal okico in mene... toliko sva si bila različna, pa sva vseeno vedno našla pot... Toliko sva bila različna, pa sva se vseeno znala učiti en od drugega... In ja... toliko sva bila nekaj posebnega, imela nekaj posebnega, ustvarila nekaj posebnega... Še danes verjamem, da sva imela res nekaj česar drugi ne najdejo... nekaj več... nekaj kar lahko imata samo dve duši, ki predstavljata eno!

Prednosti samskih... ;)

Včeraj je bil mesec... Ogromno časa je šlo v tem mesecu v razmišljanje o tem kaj sem delal narobe, kaj želim v vezi, na kak način ohranjat vezo vedno mlado, svežo in zanimivo... Ogromno sem se naučil o življenju v tem času... In ja... prvič v svojem življenju sem popolnoma odvrgel oklep, ki sem ga nosil vseh 32 let... Ampak o tem oklepu kdaj drugič...

V tem mesecu dni sem našel ogromno člankov in nekega gradiva o vezah, čustvih... med njimi sem naletel tudi na članek, ki ga je pisala neka psihologinja, kao "za hec" kot je sama napisala... o tem kako je potrebno na življenje vedno gledati pozitivno in kako v času ko smo ostali sami ne smemo razmišljati o pretekli vezi, ampak o tem kakšne so prednosti našega življenja ko smo sami...

Naštela je 5 prednosti, ki jih samsko življenje prinaša... te so:
1. "Število ljudi, ki nimajo stalnega partnerja, iz leta v leto in ne glede na kraj, narašča. Sam podatek ni posebno razveseljujoč, vseeno pa navedeno pomeni, da verjetnost, da nekoga spoznamo iz leta v leto narašča. Hkrati pa se veča tudi število potencialnih partnerjev, med katerimi lahko izbiramo."
2. "Vsi poznamo vrstice »za prijatelje si je treba čas vzet« in navedeno še kako drži. Ko smo poročeni ali vezani pa le redko najdemo priložnosti, ob katerih se lahko zberemo skupaj s prijatelji. Verjetno se nam je že vsem zgodilo, da smo dobre prijatelje srečali na cesti, na kratko poklepetali, pogovor pa zaključili z »moramo se kaj videti«. Do takšnega srečanja pa, ponavadi, nikoli ne pride. Če trenutno nimamo stalnega partnerja, imamo na razpolago več časa, ki ga lahko zapolnimo z druženjem s prijatelji. Verjetno se sprašujete, kaj narediti v primeru, ko so vsi drugi prijatelji vezani. Naredite vi prvi korak. Pokličite jih. Zagotovo se bodo razveselili."
3. "Če ste trenutno ali pa že nekaj časa brez partnerja, verjetno uživate v vsej svobodi, ki jo takšno življenje prinaša. Vaši vezani kolegi te svobode nimajo. Vsakič, ko se vezan moški obrne za ženskim krilom, je njegova spremljevalka nejevoljna. Vsakič, ko vezan moški pohvali drugo žensko, je njegova spremljevalka ljubosumna. Podobno se dogaja tudi vezanim ženskam. Njihov moški je ljubosumen že v primeru, ko mora dalj časa delati z moškimi sodelavci. V zvezi moramo prenašati tudi kakršnekoli obtožbe varanja. Vse omenjeno pa se tistim, ki niste vezani, ne dogaja. Imate vso svobodo spogledovanja in neoviranega spoznavanja novih ljudi, brez da bi vam to kdorkoli očital. Je pa tudi res, da včasih radi na to pozabimo."
4. "Še ena prednost, ki jo prinaša življenje brez partnerja, je čas, ki ga imamo, da razmišljamo o sebi, naši preteklosti, prihodnosti in sedanjem trenutku. Večina ljudi si ta čas vzame šele, ko njihovem življenju trenutno niso zadovoljni ali pa so naleteli na oviro, ki je ne morejo premostiti. Čas, ki ga porabimo za razmišljanje, nikoli ni zapravljen čas. Razmislek o življenju nam pomaga, da lažje razumemo sebe in druge, pa tudi, da razmislimo o lastnih napakah in morebitnih rešitvah za težave, ki jih imamo."
5. "Pogosto dejstvo, da smo v zvezi, poročeni ali imamo morda celo otroke, pomeni, da smo v nenehnem konfliktu med privatnim življenjem in delom. Med delom razmišljamo o partnerju in zato morda lahko delamo napake med delom. Ko smo doma, pa namesto da bi uživali s partnerjem, razmišljamo o skrbeh, ki nam jih povzroča delo. Če trenutno nimamo partnerja, takšnega konflikta nimamo. Lahko se popolnoma posvetimo delu. Morda celo dobimo možnost napredovanja ali kakšno drugo priložnost za delo."

Tudi avtorica sama je napisala, da se iz takšnih pogledov na svet ponavadi ne skuha nič dobrega... kaj pa moje mnenje? Hja... po točkah, kot je avtorica pisala prednosti...

1. Res je, da je vedno več samskih ljudi... velja za moške in ženske... večinoma ločenci, ki so vezo verjetno zaključili zaradi varanja, nespoštovanja ali premalo vlaganja v vezo in partnerja... V čem je potem smisel da jih je veliko? ;) Da ne govorim o higienskih zahtevah, ki mi osebno pač veliko pomenijo... o navadah, ki mi veliko pomenijo... Tudi o tem kako se človek obnaša in prilagaja družbi, pa navsezadnje kako pije in je... težko je najt nekoga, ki vam v vsem tem nekako odgovarja... Lahko je velika izbira... ampak ne verjamem, da obstoja nekdo, ki bi bil bližje temu kot ta ki sem jo imel... Torej naj bi se zadovoljil s približkom? Neeeee....
2. V vezi ali ne v vezi... za prijatelje (torej ne kolege in znance, ampak prijatelje!!!) sva si z mojo deklico vedno jemala čas, tako za kakšno kavo kot za skupen dopust in podobno... Njeni prijatelji so sprejeli mene kot del nje in moji njo kot del mene... če to ni klapalo se je znalo zgodit, da sem nekako prešel iz prijateljstva na kolegialnost... smešno? Ne ni smešno... vaš partner je tisti za katerega ste se odločili... on je tisti s katerim boste preživeli življenje, si ustvarili družino!!! On ali ona bi moral biti tudi vaš najboljši prijatelj... če nekdo ne sprejme moje deklice, potem tudi mene ne sprejema... potem tudi ni "prijatelj"... žalostno je, da imaš nekoga dolgo za prijatelja, pa ugotoviš, da to pravzaprav ni, ko spremljaš njegov odnos do svoje/ga partnerja/ke!
3. No... Je že res da sem ljubosumen... Mogoče včasih celo preveč... Ampak, da bi pa svojo deklico obremenjeval s tem, da bi pičil ljubosumje do njenih sodelavcev?! NE!!! Služba je služba!!! in ja... ljubosumnost v mejah normale je lahko celo prijetna... vsaj meni je bilo vedno fino videt, da moji deklici ni bilo vseeno... in verjetno je tudi njej bilo enako, ko sem sam pokazal ljubosumje... No... ;) saj sem znal kdaj tudi pretiravat!!! ;) Je pa res, da sva znala skupaj pokomentirat prenekatero žensko kot tudi moško zadnjico... in ja... prav to je delalo stvari med nama še toliko bolj sigurne... hm... nekako več zaupanja...
4. Res je da si velikokrat pozabimo vzeti čas zase... se poglobiti vase in razmisliti o sebi, svojih željah... ampak to ni stvar zaradi katere bi moral bit samski!!! Vsa naša življenja so več ali manj vezana še na življenje vsaj ene osebe... ni torej fer, da svoja razmišljanja delimo s svojim partnerjem? vem... velikokrat pozabljamo na to... pa verjetno ne bi smeli!!! Lih včeraj je bil dan, ko sem vedel, da sem naredil nekaj narobe, pa se tega nisem zavedal v toliki meri, kot sem se po tem ko sem prediskutiral stvar še z deklico s katero sva bila skupaj... hm... pravzaprav v partnerstvu pri marsikaterem odzivu, razmišljanju... dopolnjujemo en drugega...
5. Ambicioznost, posvečanje delu... če sem ambiciozen ali če se želim posvetiti delu je pa res vseeno ali sem samski ali v vezi... NE! Napaka... ni res!!! če se želim predati delu potrebujem na drugi strani nekaj kar me bo sprostilo in kar mi bo omogočilo hm... tisto kar velikokrat imenujemo "polnjenje baterij"... Kdo me lahko bolj sprosti in kaj mi lahko bolj napolni baterije kot partnerka, ki jo ljubim in ki mi pomeni svet?

Hja... ga. psihologinja... prednosti... žal jih ne vidim... Življenje je lahko veliko lepše v dvoje!!! Ali troje ali kakorkoli ko boste enkrat začeli razmišljati o otrocih... ;)

Pa vseeno hvala! Vaš članek sem vzel zgolj kot še en dokaz, da je vredno in da nikakor ne želim izgubiti bitke... Dam vam pa popolnoma prav... na življenje je vedno potrebno gledati pozitivno!!!

Še vedno mi nič na svetu ne pomeni več kot sij v njenih črnih okicah ko me pogleda, njeni beli zobje, ki jih pokaže ko se nasmehne in besede: "Ljubim te! Najbolj in edinega! ... Za vedno!!!" Le kako bi lahko bilo samsko življenje lepše od tega?

...samo da te jednom poljubi...

Vceraj je bil nek cuden vecer... klical je kolega in me z besedami "ajde greznica, greva na pijaco..." prekleto hitro potegnil iz glupega filinga ob glasbi Dina Merlina, ki proti koncu sploh ni vec pozitivno vplival na moje razpolozenje...

Po nekako zdaj ze navadi sva se vsedla in cvekala o cloveski norosti, tezavah pri uvozu belega blaga iz podrocja bivse juge itn. klasicni problemi ko pa si partnerja iscejo ljudje preko meja Slovenije...

Vecer se je nekako prelevil v noc in v glavi nosim nekako 2 stvari, ki sta ta vecer vgravirali v moj spomin... pesem, ki smo si jo na ves glas peli in telefonski klic, ki mi je prikradel nasmeh na usta...
Pesem je spodaj... (samo peli smo nekako tako, da smo Bosanac zamenjali s Srbijanac - ja, vem da se za mene in kolega ve zakaj, pa ceprav sta razloga popolnoma drugacna), telefonski klic pa... hvala! Rabil sem to! Niti sanja se ti ne s kaksnim nasmeskom na ustih sem zaspal!

OK, pesem... saj ves kje in kdaj sva jo poslusala ne?

Da je tuga snijeg...

Na vec katerem blogu sem opazil kaksno pesem, ki jo je lastnik bloga objavil zgolj ker mu je vsec... na mojem se nekako to se ni zgodilo... ljudje, ki me obkrozajo prekleto dobro vedo kaksna glasba je tista, ki me spravi v smeh, zalost, solze... ki me spravi na noge ali pa v posteljo...

Pred nekaj leti sem sel po petnajstih letih spet v BG... ne vem koliko lahko ljudje to razumete in koliko ne... ampak kot bi se moja kri spomnila svojih korenin, ko sem prestopil mejo... ne znam... res ne znam opisati obcutka...

V avtu sem nasel (takrat se kaseto) Dina Merlina... ja, poznal sem ga kot cenjenega glasbenika, nikoli pa si ne bi mislil, da bom v njegovih pesmih nasel toliko resnice, toliko bolecine, pa istocasno veselja...

Vzgajan s strani matere in z juznjasko krvjo v zilah sem vcasih prekleto prevec dovzeten za bolecino, ki jo zna Dino skozi svojo glasbo se kako zivo predstaviti svojim poslusalcem... Prva pesem, ki vam jo na svojem blogu predstavljam je ... ja... "Da je tuga snijeg"... pa se kako prav bi to prislo... zalost bi se stopila ob prvem soncnem zarku... pesem, ki sem jo poslusal kar cel cas svojega prvega obiska Srbije po rapadu Jugoslavije...

Dino Dervishalidovic Merlin... clovek, ki je vecino svojih pesmi napisal, uglasbil in aranziral sam... clovek, ki je v vse svoje pesmi dal srce in duso...

OK... tukaj je... Da je tuga snijeg:

ja ne znam gdje si ti
ja ne znam s kim si ti
u ovoj noci kad se sve
dijeli napola
osim bola

ja ne znam gdje si ti
i nikad necu saznati
da l' si nasla skloniste
kucicu i dvoriste
zivota svog

eh, da je tuga snijeg *
da se do jutra otopi
mogao bih i ja konacno
kad oci zatvorim
da se ne umorim

eh da je tuga brijeg
pa da je vjetar ogoli
ja ne bih mogao ni tad
ko sto ne mogu ni sad
da te prebolim

daljine nisu to
sto se mom srcu cinilo
kad je hudo mislilo
da je sasvim dovoljno
da ti cuje glas

daljine nisu to
sto se za dusu primilo
pusta su to polja nade
i barikade
izmedju nas

eh, da je tuga snijeg...

Tukaj pa se YouTube... da boste lazje razumeli zakaj mi je clovek tolika legenda!!!

Love you...

Hja prekleto veliko se v zadnjem casu ukvarjam s tem kaj pomeni ljubiti nekoga in kaj to pomeni v zivljenju... kaj vse so stvari, ki bi si jih naj nekdo zelel v neki zvezi in cemu se odpovedoval... kaj so nadomestki tistih stvari, ki v neki zvezi manjkajo in kaj so tiste stvari, ki jih skrivamo pred svetom...

Vsem lahko povem, da sem po devetih letih veze se vedno zaljubljen v deklico... še vedno je tista s katero zelim preziveti zivljenje... zal sva po devetih letih ugotovila, da sva si premalo zaupala in premalo časa posvetila nama... bile so stvari, ki so naju vlekle narazen in bilo jih je prekleto veliko... pa prekleto sva si sama kriva za to...

Veliko premalo se ljudje pogovarjamo... odkrito pogovarjamo... pogovarjamo na nacin, ko ne vzamemo besed kot se nam zdi da je prav ampak tako kot jih oseba, ki nam veliko pomeni misli... premalo poslusamo in premalo krat ko nekaj povemo ne znamo uporabiti nacina, ki bi bil sprejemljiv ali pravi za oba... iz tega se pa se prehitro razvije jeza, zalost, zagrenjenost... valjda... nadaljuje se v mascevalnost, obup, izguba volje, pomanjkanje in iskanje nadomestkov za to kar nam manjka...

Smesno je, da je dovolj en sam trenutek nepazljivosti, pa nam lahko gre trud vecih let v nic... Z deklico s katero sem prezivel devet najlepsih let svojega zivljenja sva prisla do tocke, ko ni slo vec naprej... Ne ona, ne jaz nisva vec nasla tistega nekaj kar bi naju povezovalo, kar bi nama pomenilo zeljo ostati skupaj... kar nekaj casa sva vstrajala v vezi kot... ces... saj bo boljse... pa kar ni bilo... se kar sva en in drugi zapovrstjo delala napake, ki jih naj ne bi... ki so drugega bolele in ki jih ljubljeni osebi naj ne bi naredil...

Tako je enkrat prislo cez rob in ni preostalo druga, kot da zakljuciva...

Takoj naslednji dan mi je povedala da ljubiti nekoga ni dovolj, da si z njim... in prekleto prav je imela, pa ceprav tega nisem uvidel... ko smo bili se mladi, ko smo kot najstniki skakali iz veze v vezo je bilo to cisto dovolj... zdaj pa gre za zivljenje... postali smo ljudje, ki kreirajo svet... in ljudje, ki bi se morali domov vracati da se napolnijo z novo energijo, da se sprostijo in uzivajo v casu, ki ga lahko prezivijo z ljubljeno osebo...

Nekako sva predolgo ostajala na istem... nisva premaknila stvari naprej... nisva naredila koraka, ki bi vezo peljal naprej... kaksen korak? hja marsikdo bi stavil da gre za otroka, poroko... saj mogoce res... ampak ne... korak bi bil ze to, da bi se znala po tolikih letih pripraviti do tega, da se vsedeva in poslusava zelje drugega... poskusiva razmisliti o njih in jih kar se da upostevati... ce bi bile zelje previsoke ali nesprejemljive pa poskusit poiskat nek nacin kompenziranja...

Verjetno ni zelje, ki je moja deklica ne bi znala sprejeti... tudi nimam zelj, ki bi se mi zdele neizvedljive ali nesprejemljive... verjamem da jih tudi ona nima taksnih, ki bi meni delale preglavice... ampak zakaj pa se nisva vsedla in se pogovorila o tem? Ker sva idiota... ker sva predolgo stagnirala na ena te isti tocki in je v tem casu prislo do tega, da sva za svoje neizpolnjene zelje zacela iskati nadomestke... (pa ne... ne govorim o zeljah povezanih s spolnostjo) in od tu res ni vec lahke poti nazaj...

Zdaj, ko nisva skupaj bi se pogovarjal z njo cel dan... vzel bi si cas za njo in uzival v njeno druzbi kolikor bi maksimalno lahko... zakaj nisem prej? zakaj ni ona ob meni? Hja, lih zato, ker je bilo toliko dejanj in toliko njih posledic, da nisva mogla vec...

Dobro je, da sva sla narazen... dobro je, da sva tako uspela zacet iskat smisel najinih zivljenj kot posameznika in zacela odkrivati zelje, ki jih nosiva v sebi... kot bi naredila neke vrste "reset" svojih glav...

Dobro da je? ne me razumet, kot da sem vesel da sva zakljucila... niti malo ne... ampak enostavno ni slo vec naprej in bil je cas da spremeniva nekaj stvari... da si vzameva cas da ugotoviva kaj zeliva...

Dosti lazje v tem trenutku pogledam na naju kot prej... nasel sem kar nekaj stvari, ki jih ne bi smela ne jaz ne ona poceti v najini vezi... zacela sva odkrivati napake, ki sva jih do zdaj iskala samo en pri drugem, nikoli pa pri sebi... saj je vsem jasno, da najlazje obsodimo druge za napake, ki jih delamo sami... sele zdaj lahko realno locim med stvarmi ki sem jih pocel narobe in stvarmi ki jih je pocela narobe... sele zdaj lahko ugotavljam zakaj so se neke stvari sploh dogajale... zakaj sva tolikokrat odreagirala tako, da sva prizadela en drugega... in zdaj vem da tega ne zelim vec!

Skoraj mesec dni je od takrat... in v zivljenju nisem toliko razmisljal o sebi in njej kot zdaj... mi je zal da nisva skupaj? ja... je mi... bila so najlepsa leta mojega zivljenja... iz dveh mladih zaljubljencev sva en poleg drugega postajala cloveka... odrasli bitji, ki sta se se po tolikem casu toliko noro ljubili... odrasli bitji, ki sta znali predstavljati eno... eno bitje srca in eno, ampak celo duso...

Zdaj vem, da nisem brez napak in vem da ona ni brez napak... Ampak zdaj se tega zavedam... prej se nisem... kot se tudi ona ni... kar naprej sva en drugemu metala naprej stvari izpred let... nisva dojela, da ce reces "boli me" to ne pomeni da zelis slisati kaj si sam naredil podobnega, ampak zelis povedati da enostavno boli in zelis da zna drug to razumeti... ampak... ko pretece toliko casa brez pravega pogovora in brez poslusanja partnerjevih besed ter brez oziranja na partnerjeva custa si druga kot tega nisva mogla vec dati... zgolj pogrevanje ze tako stare juhe... in jemanje besed "boli me" kot nekaj slabega in nekaj s cimer obsojamo... preveckrat sem njene besede vzel kot napad name in preveckrat ona moje kot napad na njo... pa tako malo bi bilo potrebno da ne bi prislo do tega...

Prijatelja sva... to bova vedno ostala... in zelim si jo... vedno si jo bom... vem da tako kot ljubim jaz njo ljubi ona mene... vem da sva oba končala s prizadetimi custvi in srci v kosckih... oba trpiva in oba se bojiva kaj bo prinesel nov dan... ceprav oba veva, da sva pripravljena dati veliko vec kot sva dajala do zdaj... pa vseeno ostaja strah... strah pred tem, da bi prehitro pozabila na vse to, kar sva v tem casu ugotovila...

Strah me je... ce me kdo vprasa bom vedno rekel da "vem" da jo ljubim dovolj da grem lahko preko stvari ki so bile in celo zivljenje vlagam v to kar mi pomeni najvec... Ampak bom res lahko vedno nasel dovolj notranjega miru, da bom pravilno odreagiral ko mi bo povedala da nekaj ni vredu in da sem naredil napako? Da nekaj boli? Strah me je tega... za nic na svetu je ne zelim prizadeti... nikoli ne zelim da trpi... to vem... in ja... mogoce me je res strah... ampak bolj si zelim tega kar lahko pridobim kot pa me je strah tega, da ne bom zmogel... in prekleto si zelim zivljenje v katerem eno ime predstavlja dvojino... zivljenje v katerem ni lazi, prevar, skrivnosti... zivljenje v katerem si bom lahko uresnicil najvecjo zeljo, ki jo imam... biti del njenega zivljenja in deliti svoje zivljenje z njo!

Vem... dosti kdo bo rekel da je stvar obeh... saj je res... ampak jaz moram vedet zase in bit tisti, ki bo dal 100% od sebe... ona pa mora to vedeti zase... zelim in moram ji zaupati in verjeti da je zmozna tega ter ji pokazati da verjamem v njo... in ja... verjamem in vem... ona pa mora zaupati meni, da sem sposoben tega in da mi zivljenje z njo pomeni dovolj...

Spet vabilo tistim, ki se ukvarjate z mojim blogom... vsedite se s clovekom ki vam pomeni zivljenje in mu dajte vedet koliko vam pomeni... vzemite si cas zanj... pogovarjajte se... ne dovolite si biti nesrecni ker zelite na svoji kozi ugotavljati kako boli... ta sola ni ena tistih, ki bi jo zlahka pozabili... ne zelite si je doziveti na svoji kozi in res upam, da boste uspeli prav zdaj... v tem trenutku vzeti si vsaj toliko casa da poveste svoji ljubljeni osebi koliko vam pomeni... koliko ste pripravljeni narediti zanjo/zanj... premalokrat si vzamemo teh par minut... preveckrat nam ostale stvari pomenijo prevec... ne zelite cez leta ugotavljati, da je bilo tako malo potrebno...

Morje v aprilu? Valjda... lol

Letos prvič... prvič me je prijelo, da sem kar naenkrat spakiral in šel... preveč polna glava? preveč dela? Umik pred svetom in realnostjo? Ja... pravzaprav res... vse našteto je bilo krivo... Kar tako sem v soboto spakiral, se vsedel v avto in šel... Slovenska obala... bemti je že dolgo kar sem nazadnje za dlje kot za vikend obiskal slovensko obalo. Spomnim se še počitnic, ki sem jih v Piranu in Portorožu preživljal z mamo. Samohranilka, ki ji je bila edina možnost daljšega dopusta slovenska obala pri sorodnikih v Piranu. Bemti da sem skoraj pozabil... lahko bi jih obiskal, ko sem že tukaj...

In kaj dogaja na naši preljubi obali? Ma nič kaj čez teden... sobota je bila pa vsekakor bolj štajersko obarvana kot primorsko. Bo že res, da je tukaj 80% prebivalcev štajercev, zaposlenih v vseh možnih kafanicah in restavracijah... je pa tudi res, da so nas vrgli kar iz treh lokalov v soboto... Z začetkom v Latinu, potem še iz Paprike in na koncu še iz Tivolija... In mimogrede... Paprika je res huda kafana!!! Da o osebju ne govorim... lol... legende!!!

Ostali dnevi? Nedelja... lepljivi prstki za zajtrk (ob dveh popoldne), pred tem valjda kava... potem pa potepanje po Portoroški plaži... za zaključek dneva pa še kava preden se je kolega, ki je vikend preživel v Portorožu odpravil nazaj proti Mariboru... aja... ja... kava v gay pizzeriji v Izoli... ne morem verjet da sem trofo!!!

Izola... hja... kolega ima stanovanje v Izoli in nekako sem si kar njegove ključe sposodil... mestece kot tako pa... hm... ja imajo tri bankomate in prav toliko bank... Je edino mestece v slovenskem primorju, ki ga nikoli (razen ambasade Gavioli) nisem uspel spoznat... in ne... :) ni mi žal da ga nisem... nisem ničesar zamujal... razen seveda zelo prijaznega osebja v trgovini z ženskim perilom (kje bi pa naj vprašal če imajo kakšno parfumerijo v Izoli?!?!?!), pa seveda lastnice "parfumerije" (ki to pravzaprav ni... lol...)

Nekako se zdi, kot bi se v Izoli čas ustavil like 20 let nazaj... Razen voznega parka namreč ravno nič ne spominja na 2008!!! Ne, tudi ženska moda ne!!! Ampak ljudje pa full OK... pravzaprav sem prav presenečen, da so toliko odprti in da človek tako enostavno in hitro naveže stike! Mladina je... hm... 50% jug, 20% droge in ja ostali pa vsi na kupu z istim vprašanjem: "Kaj počne štajerc v Izoli sredi aprila?"

Kaj sem počel? Ma... nič kaj zanimivega... vem da je peš od centra Izole pa do Interšpara v Kopru in nazaj okroglih 20km... ej... tudi prehodil že dolgo nisem toliko... Potem so tukaj še moje klasične bolečine v križu, ki jih vsi moji dopustniški sotrpini še kako dobro poznajo... lol... pa seveda boca vodke (ne vem kakšna znamka... vsekakor pa vem da take boce še nisem videl), ki sem si jo privoščil, da sem lahko včeraj zapil Davidov rojstni dan!

Mimogrede... David!!!! Polovico sem je pa le spraznil... in v smehu zaspal... Vse naj!!!! Saj veš... VSE!!!! In ja... prekleto dobro poznam kar nekaj tvojih želja... upam, da se vsaj dve, na katerih (verjemi) se prekleto trudim tudi sam uresničita!!! in vsekakor ti dve želji sta tudi moji...

Nič... pičim finiširat boco, kolikor je je ostalo... vsekakor družba... ne priporočam morja v ednini!!! Niti pod razno ni toliko zabavno kot če sta vsaj dva!!! Res pa je da lahko na tak način spoznate mio folka in prehodite celo slovensko obalo (če se vam da)... no to vsekakor ni težko (glede na velikost naše obale seveda)... in ne... kopal se nisem... lol...

Spočil? ja... glavo sem si spočil... Spet vem kdo sem, kam spadam in kaj želim... Tudi to je za nekaj dobro... za nekaj že...

Ingraved in my soul...

Pride tudi tak čas v življenju... očitno da... ko vse kar poznas, kar ti karkoli pomeni izgine... gre... pa se niti zavedaš ne kaj si imel dokler ni prepozno...

Ne trdim da nisem kriv... sem... prekleto se zavedam tega... verjetno zato še bolj boli... in neugodno je, ko končno spoznaš, da enostavno ni več poti nazaj... ko ugotoviš, da se vsaka izrečena beseda spremeni v nož, ki še bol para že tako razcefrano srce...

Očitno ni več ljudi, ki bi cenili ali vsaj poznali ljubezen... tudi sam sem predolgo taval v temi... in ja... vsekakor najbolj boli, da sem z vsakim korakom samo še dlje vstran od tega kar sem upal, da mi je usojeno... kar sem upal, da bo večno in najino...

Prekleto boli, ko ugotoviš, da je pravzaprav ves svet postal toliko brezbrižen in toliko otopel, da ljudje ne prepoznajo več čustev... ljubezni... tudi ne bolečine... kot bi bili vampirji, ki se hranijo z bolečino drugih... kot bi bili brez duše in bi čakali da lahko uničijo tudi mojo, da bi jim bil bolj podoben? mogoče... ali pa zgolj zato ker bi lahko ponovna združitev pomenila nekaj preveč lepega in preveč popolnega da bi to prenesli...

Boleče je, da te po tolikih letih nekdo gleda s prezirom, jezo, nezaupanjem... Smešno je, da postanejo prav takrat vsi porota in sodniki... vsi vedo povedati mio in eno stvar o meni, mojih občutkih, moji ljubezni in vezi, ki je kot kamniti most držala skupaj dve toliko podobni, pa vseeno toliko različni duši... kot je tudi neumno, da sem dovolil, da je tako... ne grem se več... Očitno ni ostalo dovolj, da bi lahko bil spet nekdo ki je vreden zaupanja, ljubezni...

Boli... ampak bolečina mine... enkrat... že Dino Merlin je pel o tem da z novo bolečino pozabiš na prejšnjo... ostaja upanje? ja... za vedno bo ostalo kot spomin na nekaj kar sem imel, pa sem vseeno tako lahkoverno pustil da mi izpolzi iz rok... toliko upanja za naju je v meni, da sem pripravljen čakati do naslednjega življenja da bi imel spet srečo spoznati jo... nekje... in daj bog, da bi lahko bolečo modrost tega življenja odnesel v tisto kjer bom spet ugledal tiste čudovite črne okice... tiste, ki mi toliko pomenijo... tiste, ki so mi več kot jaz sam... tiste, ki bi jih tako rad imel ob sebi za vedno... tiste, ki upam, da jih bo kdaj nosil tudi otrok ljubezni med nama...

Ne zgolj pogovor... poslušanje je tisto, ki vam bo znalo pomagati prečkati reke dvomov, nezaupanja... poslušanje in strpnost... razumevanje... ni pomembno koliko boste dobili nazaj... čez leta boste ugotovili, da trud ni bil zaman... da se je splačalo... upam, da se bo kakšna duša našla kje, ki bo znala iz teh jebenih stavkov potegnit toliko, da prepreči svojo bolečino...

In upam, da bo moje upanje, čustva, moje srce in duša, ki so še vedno pri njej kdaj dovolj, da bom spet tisti, ki jo razveseljuje... ki mu zaupa, verjame... ki mu z nasmehom na ustih in iskrico v očeh pove da ga ljubi!