Sploh ne vem več kdo, kaj in zakaj sem...

Hja res je... spremenil sem se... zelo! Spremenil sem se... ne vem zakaj... ampak očitno sem rabil nekoga da mi primaže tisti focn zaradi katerega začne človek drugače gledati na svet...

Kaj sem spremenil? Niti sam ne vem... pred leti sem bil človek, ki je znal čutiti... potem sem skozi leta to nekje pozabil... izgubil... zdaj, ko se je začelo vračat pa pravzaprav vem zakaj sem ta del sebe skril pred svetom...



Kakšen focn sem dobil? Dobil sem ga od osebe, ki mi pomeni ogromno... dobil sem ga od osebe od katere ga niti najmanj nisem pričakoval... pa sem ga... in zdaj? Zdaj ne vem kje... ne vem zakaj in ne vem kdo sem...

Moje življenje? Hm... celo življenje sem bil nekdo ki je z veseljem skakal po svetu, ki je ljubil žensko družbo okrog sebe... ne... nikoli se nisem trudil, da bi bil v centru pozornosti, pa čeprav semvelikokrat bil... Bil sem nasmejan, brez kakršne koli skrbi, brez obveznosti do kogar koli... Zdaj?

Pred par trenutki sem stal pred ogledalom in ja... nisem prepoznal človeka ki sem ga videl. Zdi se mi kot bi se izgubil... izgubil nekje... daleč... v svetu v katerem sem bil pred 12 leti...

Kaj se je zgodilo? Ne vem... vem samo, da čutim da stvari niso kot so bile in da moje sanje gredo v smer, ki ji nihče več ne sledi... vem... sam kiv... predolgo sem prepričeval nekoga da jih mora sanjati z mano... predolgo počel stvari, ki mi šele zdaj prihajajo naprej...

Ej res... v takem kurcu pa že res dolgo nisem bil... Rabim!!! Rabim tvojo... ampak prav tvojo roko da me potegneš ven... Smešno je, ko se ti svet postavi na glavo tako, da sploh ne veš pri čem si... Ko ti ljudje očitajo napake se braniš... ko jih sprevidiš začneš ugotavljati, da sami počnejo isto... ampak... ali jih prej niso in jih zdaj iz maščevanja? Mogoče so jih, pa zaradi svojega (zdaj bledega) zaverovanja v sebe tega nisem opazil... Ali pa jih res počno zdaj, da bi dobil nazaj vsak trenutek, ki so ga ljudje morali pretrpeti ob meni...

Res je... nisem človek s katerim je lahko shajati... marsikdo trpi poleg mene že zato, ker ne ljubi besednih iger kot jih ljubim jaz... marsikdo trpi ker ne dobi pozornosti, ki bi si jo zaslužil... Marsikdo trpi ker ne znam reči hvala ko bi moral...

Moja draga je trpela skupek vseh teh stvari... ;) Ne saj tudi ona ni človek s katerim je najlažje živeti... pa vseeno je edina s katero si znam predstavljati otroka... s katero si znam predstavljati preživetje življenja... sprehod po parku v jeseni življenja... Dolgo ji nisem bil prijatelj... bil sem pač, ker sem bil... dolgo nisem občutil, da ni zgolj nekdo, ki me čaka doma... dolgo sem preveč časa posvečal vsem ostalim samo njej ne... dolgo sem bil v sebe zaverovano tele, ki ni videlo koliko boli... koliko boli njo, ki je ne bi smelo boleti!

Ej... ko bi lahko bil vedno odkrit... ko bi lahko vedno z besedami povedal kaj želim... ko bi si le lahko vsi vedno jasno dali vedet kaj si želijo... brez nekih namigovanj, ki ponavadi privedejo le do slabe volje...

Hja bo že držalo, da včasih preveč pričakujemo od ljudi... ona od mene ali jaz od nje? Saj ni pomembno... po moje sva nekje na istem... Ampak osem let??? Osem let sva preživela tako rekoč priklenjena en na drugega... In zdaj? Zdaj naju iščem... ne vem kje in ne vem kdaj sva se zgubila... vem zakaj!!! Ampak to še ne pomeni, da naju lahko spet najdem... Saj ne vem niti kje začet...

Zdaj? Zdaj se jaz počutim odrinjenega... počutim neželenega... najhuje pa je, da sploh ne vem če čutim prav ali ne... nekaj v meni mi pravi, da bi bilo za oba bolje in da bom obema naredil uslugo če grem... potem je spet tukaj nekaj kar me tako hudo vleče k njej, da bi bil pripravljen narediti vse, da bi bil spet tisti nekdo... tisti brez kogar ne bi naredila koraka... tisti nekdo, ki ji je svet in še več... kot je bilo nekoč... nekoč? Še ne dolgo nazaj... Nekdo, ki ga je spoštovala...

Prav patetičen sem v tej svoji jebeni samoti... sem z ljudmi pa sem vseeno sam... sem vesel, pa vseeno jočem v sebi... Želim jo ob sebi, pa se bojim, da jo s tem omejujem... Ej, tokrat me pa že res predolgo drži... moral bom prit k sebi... ne gre več...

Smešno je kaj vse si ljudje želimo, dokler nečesa nimamo. Želela me je vsak dan poleg sebe, samo za sebe. Zdaj si jaz želim njo...

Jo ljubim? Ja jo!!! Res je... še kar konkretno število milj naju čaka, da bova prišla na to kar sva bila... če sploh kdaj... Še kar nekaj učenja naju čaka, da bova uspela razumeti en drugega in razumeti svet nasprotnega spola... Še kar nekaj pogledov, besed, potrditev, dejanj bo šlo mimo preden bova spet zaupala en v drugega, spet živela en za drugega...

In ja... da se smejim sam sebi je vsekakor res... vsaj zdaj ko to pišem se... Postal sem hitro vzkipljiv človek, človek, ki ne provocira v šali ampak zgolj išče priložnost, da se bo z nekom lahko sporekel zaradi neke bedarije... Iščem potešitev praznine v sebi... Iščem nekaj, kar me bo vsaj za nekaj trenutkov odvleklo iz prostora v katerem sem zaprt...

In zakaj se smejim? Zgolj zato, ker obstojata samo dve stvari, ki me lahko spet naredita mirnega, celega... ona... ali veliko pretečenaga časa... Pa prekleto dobro vem katere si bolj želim!!!

In konec tega bednega zapisa v mojem blogu? Saj ne vem... upam, da kdo ni šel tega mojega pisarskega sranja skozi... vem zrel sem za odstrel... vsaj danes... jutri bo boljše...

Smešno je, ko ugotoviš, da nisi Superman!