Ljudje, ki ne poznajo besede "prosim", vedno pa znajo reči "hvala"!

Moja mamica... :D ah, to čudovito bitje!!! Ne morem verjet, da takšni ljudje sploh preživijo v današnjem svetu!!!

Da bo bolj jasno... samohranilka, velika celih meter in jagodo, vedno pridna, vedno delovna, zdaj že upokojena in z minimalno penzijo seveda... Pred par dnevi je bila na operaciji noge (neko kost, ki ji je malo smešno zrasla so ji prenastavli) in ja... začelo se je že v bolnici.

Ko je prvič prišla v bolnico, so ji po kosilu povedali da lahko gre domov, ker namreč nimajo anestezista in ne morejo opraviti operacije... :D Ne morem verjet... Pa saj ga bom jaz lovil po bolnici... samo povejte mi kako zgleda!!! Mislim... človek se psihično pripravi na operacijo (v SBM res rabiš psihične predpriprave!!!), dajo ga v sobo, ga oblečejo v eno tistih modrih zaporniških pidžam, pustijo ga cel dan v sobi, potem pa mu povedo da se lahko preobleče in gre domov... pa saj ni pomembno...

Ko je vglavnem prišla iz operacijske (v drugo jim je uspelo najt anestezista - svaka čast) sva prišla do nje z mojo malo sestričnico... jaz sem ji prinesel "harmony" (voda brez katere ne bi preživela), M. pa je skočila po mandarine in nekaj sladkega, da ji ne bi sladkor v krvi padel...
Moja mamica? Moja mamica pa seveda mandarin ni želela sprejet, češ da si tako mlada deklica pač ne bi smela stroškov delat s tem... AMPAK SAJ JIH JE ŽE KUPLA!!! Kaj jih naj nese nazaj?!?!?! Ma daj no... o tem, da sladkega (kao) ne je sploh ne bom govoril...

Kako lahko užališ nekoga in mu rečeš "hvala ampak tega ne rabim" ali "hvala ampak ne morem sprejet", če ti je nekaj prinesel iz veselja, prinesel ker te ima rad, te spoštuje, te želi obdarit!!! Draga moja mamica... NEVERJETNA SI!!!

Zdaj je seveda na berglah in bo kar nekaj časa še ostala na njih... hja lej... mamica... jaz si bom vzel čas!!! Ampak ne bom pa poslušal kako ne bi rabil prit po tebe, kako ne rabiš pomoči, kako boš že sama uredila... ZAKAJ?!?! Saj pa navsezadnje za tebe pa mi res noben čas, noben denar in nobena stvar ni ovira... Vložila si celo življenje v mene in zdaj ti je odveč poklicat in rečt da rabiš pomoč?!?! O tem da jo dejansko rabi nima smisla zgubljati besed... saj mislim da vsi vemo kako enkratno imamo v Sloveniji poskrbljeno za invalide... kako enkratno brezglavi invalidi parkirajo na mestih za tiste ta prave invalide...

Ej ne razumem tega... vem da je to še vedno stara šola moje ome, ki je pravzaprav starejša slika moje mame... ampak dajte no ženske... enkrat je pa treba nehat s tem! Razumite da nam ni težko!!! Razumite da beseda "prosim" ne pomeni vaše ali naše največje nočne more!!! Razumite da smo tu zato ker vas imamo radi in da z veseljem naredimo kaj s čimer vas razveselimo...

Svašta! Da sploh zgubljam besede s tem... Saj ne morem verjet!!!